Najlepše se je v službo podati v gojzarjih

Preddvor – Goran Krstić, Kranjčan, ki živi v Cerkljah, je po izobrazbi ekonomski tehnik, a po petnajstih letih dela v bančništvu se je odločil za korenito spremembo. Skupaj s prijateljem iz otroštva sta postala oskrbnika Planinskega doma na Kališču, ki je sicer v lasti Planinskega doma Kranj. Prijatelj zaradi zdravstvenih težav dela ni mogel več nadaljevati, zato je Goran pomoč poiskal drugje. »Pomagali so mi različni znanci, povezani s planinstvom, dokler se za počitniško delo ni prijavila Kristina, s katero danes skupaj vodiva kočo. To je prva koča, nihče od naju ni prej imel izkušenj, niti v strežbi niti v kuhinji in nasploh v gostinstvu,« začne Goran. Kristina Pahor, bodoča magistrica fizike, sicer pa zamejka iz Gorice, ki zadnja leta živi v Cerkljah, pa doda, da ju je povezala predvsem ljubezen do gora, planinarjenja in plezanja.

Nova okna in vhodna vrata

Planinski dom, ki stoji 1534 metrov visoko in je v začetku avgusta praznoval 61-letnico, je – tako kot večina planinskih koč po slovenskih gorah – precej dotrajan, zato njegovo oskrbovanje predstavlja poseben izziv. »V zadnjem letu smo v glavnem opravili najnujnejša dela, to je menjava oken v pritličju in menjava vhodnih vrat. Oboje je financiralo Planinsko društvo Kranj, delo pa so opravili člani Kluba ljubiteljev Kališča – Kljuke. Midva sva v lastni režiji, tako finančno kot operativno, poskrbela za zamenjavo postelj, ki sedaj nudijo precej več udobja,« pravita oskrbnika, ki se redno spopadata tudi z okvarami napeljave in aparatov. »Te okvare so kar pogoste, reševati pa jih je težko in zamudno. Serviserji se k nam ne morejo pripeljati z avtom. Pomanjkanje električne energije je velika težava, sončna energija ne pokriva najinih potreb, z enim gospodinjskim hladilnikom se je pa težko iti gostinstvo. A v tem nisva sama, veliko koč je potrebnih temeljite obnove,« je realen Goran.

Planinska hrana tudi za vegane

Kljub omenjenim težavam v kuhinji planinskega doma nastaja vrsta planinskih dobrot – prav vse pripravita sama in z lokalnimi sestavinami. Najbolj znana sta po skutinih štrukljih. »Ajdovo moko nama dobavlja kar najin žičničar, kmet iz Mač pri Preddvoru, ki skrbi za prevoze blaga na Kališče, mesnine kupujeva pri priznanem mesarju v Hotemažah, mlečne izdelke v mlekarni z Olševka, sir je iz Bašlja in podobno,« našteva Kristina in spotoma iz pečice vzame sveže pečen zavitek. Kot je v planinskih kočah običajno, tudi na Kališču ponujata v glavnem domačo slovensko hrano, od enolončnic preko kranjskih klobas do slastnih zavitkov in štrukljev. Večkrat je treba tudi improvizirati, saj je veliko odvisno od razpoložljivosti lokalnih sestavin, pa tudi časa. Ob lepih dnevih planincev namreč ne manjka, ob dežju pa koča včasih tudi sameva. A v nečem sta, kar se planinske hrane tiče, tudi malce bolj inovativna. »Lahko se pohvaliva s tem, da je na najinem jedilniku vedno tudi kaj za vegeterijance in vegane. Npr. jabolčni zavitek prikrajšaš za maslo in uporabiš drugačno maščobo, pa je. Samo volja je potrebna in razumevanje različnih navad ljudi,« pravita.

Turistični boni so prava odločitev

Tudi na Kališču lahko spanje in zajtrk plačate s turističnim bonom, zato Goran in Kristina to odločitev vlade pozdravljata. Planincev, ki je že unovčilo bone, je bilo do sedaj kakšnih dvajset. Večina obiskovalcev je sicer slovenskih planincev, sploh letos, ko je tujcev opazno manj kot prejšnja leta, a vesela sta vsakega, saj si v pogovoru z njimi tudi sama širita obzorja. Doslej so Kališče obiskali že planinci iz vseh koncev Evrope pa tudi ZDA, Tajske, Izraela, Avstralije ...

Živeti z naravo

Kaj pa je pri oskrbovanju planinske koče najtežje in kaj najlepše? »Najtežje je sprejeti dejstvo, da si odvisen od vremena; če dežuje, imaš lahko najboljšo hrano na svetu in reklamo tudi, pa ne bo nikogar. Najin urnik ni osemurni, temveč sva pokonci od zore do mraka, marsikdaj še prej in kasneje. Ker pa je lepih stvari še precej več, rada opravljava to delo. Ni lepšega, kot se po napornem delovnem dnevu usesti na teraso, pojesti zasluženo večerjo in uživati razgled na tri četrtine Slovenije v popolnem miru, spoznavati različne ljudi iz vseh koncev sveta, se z njimi pogovarjati, se od njih učiti in jih kaj naučiti, živeti z naravo, jo opazovati in se od nje učiti, biti malce stran od ponorelega sveta v dolini, iti na delo v gojzarjih, sprejemati obiske prijateljev v tem okolju … Vse to so lepe stvari, zaradi katerih se splača,« sklene Goran Krstić.