Nesreče v gorah
S helikopterjem v gore po poškodovane, onemogle ...
Štirje pari čevljev, 2. del
»Zanimivo je bilo, da je dedova ljubezen do Vance z leti zbledela. Ali pa je, ker ni bil več najbolj zdrav, prišel pod vpliv svoje žene? Ko je nekoč zalotila babico pri pogovoru z nekim drugim moškim, jo je nagnala od hiše. Ded je bil tiho, še roke ji ni stisnil v slovo …«
Zinka je začela že v najstniških letih zapisovati zgodbe svoje družine. Nekaj je v dolgih samotnih večerih pač morala početi. Po drugih družinah so si že kupili televizorje, ona pa je imela le dve izbiri: sedeti ob oknu ali pisati. V veliko pomoč ji je bila mama Hedvika pa tudi nekateri sorodniki, ki so vse do pozne starosti pomnili marsikaj, kar se je dogajalo Zinkinim prednikom.
»Pa da nadaljujem tam, ko sta morali Vanca in moja mama oditi od hiše. Ni jima bilo lahko. Zanimivo je bilo, da se ljudem več kot toliko nista smilili. Nekateri so celo govorili, da je bilo Vanci, 'kar eni tujki, ki še slovensko ni znala', tako in tako predolgo lepo postlano. Končno se ju je usmilil vdovec Herbert, ki ju je vzel k sebi.
Vanca je mislila, da je to storil zaradi dobrote, a se je zmotila. Vdovca je zamikala moja mama, četudi je bila še otrok! Že prvič ali drugič, ko jo je zvabil k sebi v posteljo, ji je naredil otroka, mojega brata Vladimirja. V družini je nastal vik in krik, saj so bili njegovi otroci že odrasli, poročeni. Bili so prepričani, da je mama zapeljala njihovega 'ubogega' ovdovelega očeta! Nekoč se je pojavil na vratih Herbertov sin, tisti, ki je bil oženjen v Poljanski dolini. S seboj je pripeljal še dva prijatelja. Na vsak način so želeli obračunati s 'pokvarjeno zapeljivko'! A ko so videli mojo mamo, drobno, krhko deklico, ki ni imela nobenih 'pohotnih' oblin, se jim je revše zasmililo. Niso bili več prepričani, da je kriva za družinsko sramoto. Mamo so poslali v Šenčur, k neki ženski, ki je služila pri tamkajšnjem županu Umniku. Pri njej je tudi rodila. A ker ni bila sposobna obdržati otroka, so ga oddali v rejo družini v Tržič. Mama je vedela samo to, da vojne ni preživel. O tem, ali ga je še kdaj videla, mi je enkrat pripovedovala tako, drugič drugače. Kje točno so ga pokopali, če sploh, pa nisva nikoli izvedeli.
Leta 1944 je umrla tudi Vanca. Kako je mama prišla do njenih čevljev, sem že povedala. Ljudje so govoričili marsikaj. Nekateri so pripovedovali, da je morala nogi odrezati, oziroma odžagati. Nekdo mi je celo prisegel, da je na lastne oči videl, da so bili čevlji še potem, ko jih je mama nosila, polni krvavih madežev, ki jih je z leti izbrisal šele čas.
Leta 1954 je bila mama Hedvika spet noseča. Tokrat je v trebuhu nosila mene. Kdo je bil oče, niti sama ni vedela. O svojem spolnem življenju ni veliko govorila, a so bili toliko bolj zgovorni sovaščani. K njej so hodili različni moški, poročeni, vojaki, oficirji JLA, sprevodniki, različni šoferji, ki so bili za dlje časa odsotni od doma. Na skrivaj je bila zaljubljena v vaškega kolarja, ki je bil okoli trideset let starejši od nje. Jo je spominjal na Herberta, ki jo je izkoristil, ko je bila še otrok? Njegova žena je imela zmeraj za vrati sirkovo metlo. Če jo je zagledala, da se je motala okoli hiše, jo je nagnala. Mama je bila, ko je bila noseča, ogromna. Bila je prepričana, da bo rodila dvojčka.
Tudi njej se je zdelo čudno, da sem bila pri rojstvu zelo drobna, imela sem komaj dva kilograma in pol. Je pomešala datume in je zanosila kasneje, kot je sprva mislila? Z drugim, kot je mislila? Zanimivo je, da sem se rodila v Ljubljani, dobri dve leti pa sem potem preživela v dečjem domu. Mama me je komaj kdaj obiskala. K sebi me je vzela neka družina, ki je živela na Prulah. Grdo so ravnali z menoj. Še pri šestih letih sem imela v hlačah plenico (razrezano rjuho), kajti nisem zadrževala vode. Komaj kaj sem govorila, nikoli nisem jokala. Za mizo so me povabili le, če je družinskim članom kaj ostalo. Zmeraj sem jedla ostanke. Nenehno sem bila lačna. Preden sem zaspala, sem sanjala o kruhu in o rdečih jabolkih. Moja 'postelja' je bila nekaj posebnega: zvečer so porinili 'štokarle' h 'kulmkišti', nanjo položili staro, smrdečo odejo, pokrili pa so me s plaščem. Čigav je bil, ne vem več.
Enkrat sredi decembra 1960 pa pride pome mama. Na glavi je imela baretko, okoli vratu pa svilen šal. Zdela se mi je kot kraljica. Obuta je bila v črne, gumijaste škornje. Spominjam se, da sta se z gospo, pri katerih sem živela, hudo sporekli zaradi denarja. Mama ji je bila še nekaj dolžna, za povrh pa me je želela odpeljati s seboj. Moje skromno imetje je stlačila kar v 'taško', me zagrabila za roko in sva šli. V Šiško sva se odpeljali s trolejbusom, kar je bilo zame zelo razburljivo doživetje, med potjo pa nisva spregovorili niti besedice.
Živela je v starejši hiši tik ob Celovški. Danes je ni več, so jo že zdavnaj podrli. V kuhinji, v katero sva stopili, je stala košarica, v kateri je ležal dojenček in se na ves glas drl. Vzela ga je k prsim in podojila.
Česa podobnega še nisem nikoli videla, zato sem buljila v njene prsi, kot bi mi manjkalo nekaj koleščkov. 'Boš še ti malo?' me je nato vprašala mama. Prikimala sem, se spustila na kolena in začela piti mleko iz njenih prsi. Nepozaben občutek, še danes se pogosto spomnim na tisti prizor!«
(Nadaljevanje prihodnjič)