Poučevati se da tudi drugače

Projekt »Učitelj sem! Učiteljica sem!«, ki je pod okriljem nacionalne platforme Partnerstva za spremembe in AmCham Slovenija nastal februarja 2019, izpostavlja odlične zgodbe slovenskih učiteljev, ki s svojo inovativnostjo, predanostjo učencem in odgovornostjo pišejo izjemne zgodbe. Cilj projekta je dati glas učiteljem, ki svoje delo čutijo kot poslanstvo, ki z izjemno predanostjo iščejo najboljše v učencih in ki so lahko vzorniki bodočim generacijam učiteljev.

Prav takšna je tudi Mateja Peršolja, Primorka, ki z družino živi v Domžalah, zadnjih petnajst let pa matematiko poučuje na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah. »K sodelovanju na tem izboru so me nagovarjali kolegi, s katerimi sodelujem, in pravijo, da sem tudi njihova učiteljica, ne le učiteljica učencem, ki jih vsakodnevno poučujem. Nominacija je sporočilo, da je nekdo opazil vloženo znanje, opravljeno delo, predvsem pa rezultate. To mi vliva upanje, da bomo v slovenski javni šoli morda kaj spremenili. Posamezni učitelji pri sebi uvajamo kakovostne spremembe in že dolgo opozarjamo na nujnost sistemskih sprememb,« pravi Mateja Peršolja, ki je tudi navdušena planinka in dolgoletna planinska vodnica, in prav te izkušnje so ji v veliko pomoč tudi v razredu. »Po prvih začetnih letih poučevanja nisem bila zadovoljna z odnosom z učenci. Tudi način spremljanja njihovega napredka in ocenjevanja znanja me je navdajal s strahom in nezaupanjem. Zato sem iskala rešitve, ki bi meni in učencem prinesle več znanja, s tem pa tudi zadovoljstva. Kot prostovoljna vodnica sem imela izkušnje iz planinske organizacije. Vedela sem, da se da poučevati tudi drugače, zato sem si želela čim več teh izkušenj prenesti v učilnico. Začela sem samostojno študirati, raziskovati. Najprej sem odkrila samoregulacijo učenja, kasneje še formativno spremljanje znanja, teorijo izbire in vidno učenje. Počasi sem uvajala spremembe in pokazal se je napredek pri učencih. Pouk in ocenjevanje znanja sem spremenila do te mere, da se je izboljšal tudi odnos med mano in učenci. Naj razložim, kaj se je spremenilo: učenec se sprva uči prevzeti nadzor nad lastnim učenjem. Ob tem se zave, kaj je dejanski cilj učenja, kaj bi rad dosegel. Sam opazuje, kje je v tistem trenutku na poti do svojega cilja in kako uspešen je pri tem. Ves čas ga spremljam, mu dajem povratno informacijo, ki je usmerjena v njegovo prihodnje ravnanje (in ne v preteklo sodbo). Učenec se opolnomoči z orodji za samopresojo, evalvacijo napredka in pomoč samemu sebi. Ta proces pri vsakem učencu poteka različno hitro. Zato je velik izziv, kako vse učence v razredu usklajevati. Zato tudi ni enostavnega recepta,« pravi.

Razvila je tudi medgeneracijsko poučevanje. »Devetošolcem, ki niso več verjeli vase in v moč doseganja lastnih ciljev, sem želela pokazati, kakšen napredek so naredili od prvega razreda. Zato sem jih peljala učit prvošolce. Upala sem, da se bodo spomnili, kako težko se je bilo naučiti seštevanja, in spoznali, da je njihov sedanji avtomatizirani postopek tak ravno zaradi njihovega truda in napora, ki so ga vložili v učenje računanja. Rezultat je bil osupljiv.« Pravi, da se je ta metoda medgeneracijskega poučevanja za uspešno pokazala tudi pri učenju na daljavo, kot so osmošolci na Zoomu učili tretješolce.

Na šoli je vpeljala tudi govorilne ure za učence. Svojo pot razvoja in proces uvajanja sprememb je strnila v priročnik Formativno spremljanje znanja v praksi, logična posledica tega pa je tudi spletna stran formativno.si, ki je z gradivi in nasveti dostopna vsem in vsakomur. Model poučevanja, ki ga je razvila, sedaj uspešno vključujejo v vsakodnevni pouk številni učitelji po Sloveniji.

Kaj pa odgovarja na to, da matematika kljub vsemu ne sodi med najbolj priljubljene predmete? »Če mi je uspelo doseči vsaj to, da je ne sovražijo ali da jih ni strah pouka matematike, sem veliko dosegla. Vem pa, da se najde tudi kdo, ki jo vzljubi, ker se mu zdi razumljiva, enostavna.«

Slovenski predstavnik za svetovni izbor Global Teacher Prize bo znan 2. marca.