Zgodbe iz življenja Frana S. Finžgarja

Leta 2012 smo ob 50. obletnici pisateljeve smrti izdali Finžgarjeva Snovanja na osmih straneh. To pot naj zadostujeta dve. Ti dve pa v celoti zapolnimo z odlomki iz monografije, ki jo je ob 150. obletnici njegovega rojstva izdala Mladinska knjiga v imenitni zbirki Album. Knjigo je uredila Nela Malečkar, glavna avtorja pa sta dva. Dr. Mihael Glavan je orisal Finžgarjevo življenje in delo in pripravil izbor iz njegovih književnih del, dr. Janez Bogataj pa je napisal Spomine na strica Jurija. Kot se za album spodobi, je knjiga tudi bogato ilustrirana.

Kaj je zagrešil v Bohinju

Finžgarjeva prva duhovniška služba je bila v Bohinjski Bistrici. Tu se je mlademu kaplanu zgodila tudi erotična avantura, ki pa je ni prikrival. Še več: pošteno in javno jo je priznal. Sicer pa preberimo, kaj sta o tem napisala Mihael Glavan in pisatelj sam. »Finžgarja so po novi maši delovne zadolžitve vodile po številnih slovenskih farah in njihovih podružnicah. Svoje prvo kaplansko mesto je dobil 28. maja 1895, takoj po potresu, v Bohinjski Bistrici. Služba ni bila zahtevna, zato je lahko s pohodi v naravo in lovom temeljito spoznaval lepo gorsko okolje in se seznanjal z delom ter šegami in navadami kmečkega prebivalstva ter skušal ljudem pomagati tudi pri njihovi gospodarski dejavnosti, zlasti živinoreji in sirarstvu. Mladi kaplan se je rad družil s peščico tamkajšnjih izobražencev, zlasti z učiteljico, pesnico Kristino Šuler. Z ostarelim, nerazgledanim, sitnim in razdražljivim župnikom ni najbolje shajal, a je potrpel. Zahajal je tudi v sosednjo župnijo Srednja vas, kjer je ‘kraljeval’ župnik Matija Zarnik, brat pravnika, politika in pisatelja dr. Valentina Zarnika. Ta je bil znan kot izjemen jedec in duhovit družabnik, ki je dokaj posvetno živel v svojem župnišču. Iz korespondence s prijateljem Gromom je znano, da se Finžgar kot zdrav in krepak mladenič že v gimnazijskih letih ni mogel izogniti mladostnemu spogledovanju z dekleti. V zadnjih dveh srednješolskih letih se je med počitnicami shajal z nekaj starejšo Barbko Potočnikovo iz Zabreznice, ki je kot gospodinjska pomočnica služila pri gosposki avstrijski družini. Razmerje se ni moglo prav razviti in je z njegovim odhodom v semenišče usahnilo. Ko je Finžgar veliko kasneje, šele med drugo svetovno vojno, popisoval svojo življenjsko zgodbo, ji je dodal tudi poglavje Nekaj premišljevanj iz žuljenja, v katerem je spregovoril o svoji resni mladostni erotični izkušnji; ta je obrodila tudi sad, ki ga je Finžgar pošteno priznaval. ‘Povedati hočem svoje bridke preizkušnje, ki sem jih nabral, zaradi svoje nesreče na prvi službi. Povem naj odkritosrčno tole: Ko bi se to bilo dogodilo iz resnične ljubezni, bi bilo to dejanje premišljeno in ne naključje hipne slabosti. Priznam, da bi bilo to, gledano z očmi vere, ki hvalim zanjo Boga in svoje predobre starše, gotovo večji greh. Gledano pa zgolj s človeškimi očmi, bi bilo tako breme veliko lažje. A je še eno: duhovnik sem. Pri našem stanu pa ne pomaga noben izgovor in zagovor. Resnica je le ena: nepopisna moč za duhovsko delo je v njegovem čistem življenju. Ljudstvo to zahteva, stan to veleva in tudi ljubi Bog daje svoj blagoslov za tako veliko žrtev, ko človek zataji sam sebe in izpodrine to največjo naravno silo zaradi poklica in zaradi Boga ter se posveti nesebičnemu delu kot pastir duš.’ Morda so prav zaradi njegove odkritosrčnosti zdrs mladega duhovnika cerkveni krogi in župljani sprejeli brez večjega razburjenja ali aferaštva. Bohinjci so bili sicer trdi, a verni in pošteni, tatvine skoraj niso poznali. Finžgar to podčrtuje s šaljivo prigodo o tatu prišleku, tatinskem potepuhu, ki se je nekoč priklatil nekje s Tolminskega in v eni noči pokradel osem ur in denarnic izpod zglavja spečim ljudem. Hiš namreč tudi ponoči niso zaklepali. Izjema je bil le divji lov. Tega si niso pustili odvzeti in grešili so vsi po vrsti, celo bistriški župnik Zarnik. V odmaknjenih krajih se je mladi kaplan kar precej pokmetil in se približal naravi, hkrati pa se je odtujil od akademskega in literarnega sveta. Knjig, s katerimi bi se lahko poglobil v študij tuje literature, ni bilo, denarja, da bi jih naročal, pa tudi ne. Kot je sam povedal, je v tistem času menda ‘zagrešil’ le svojo idilično pesnitev Triglav, na katero ni bil prav ponosen, in nekaj pesmi. Njegova prva služba se je končala že po dobrem letu dni, 20. junija 1896.« (str. 32–33)

Kako se je držal med vojno

Med drugo svetovno vojno je Finžgarja žalostil razkol med Slovenci, nagibal pa se bolj na partizansko stran. »Finžgarjeva etična drža je bila trdna in dosledna. Priznaval in spoštoval je narodov partizanski odpor, ki se je krepil v gozdovih, a ko so ga njegovi predstavniki odkrito pozvali, naj se kljub visoki starosti odpravi mednje, jim je odgovoril: ‘Ker je v gozdu premnogo vernih ljudi, bi jim bilo treba tudi duhovnikov. Francoski škofje so k upornikom poslali tudi mlade duhovnike, da so vernim za duhovno pomoč in tolažbo ob bolezni. Če bi bil jaz trideset let star, bi šel takoj k škofu in prosil za vsa pooblastila o duhovski službi. Potem bi zginil v gozd, toda ne s puško, le s križem in brevirjem. Vsi verniki, ki so v gozdu, bi mi bili hvaležni.’ Cerkveni in laični integralisti so Finžgarju hudo zamerili tak odnos do partizanstva in mu pripisovali pečat komunista. Obsojali so ga že poprej, ker se je po bohinjskem tednu zavzemal za spravo med stražarji, mladci in zarjani. Bil je prizadet in je trpel zaradi razkola v slovenski cerkveni politiki, čutil je, da se prepad med katoličani čedalje bolj poglablja, sam pa je osovražen pri številnih duhovniških sobratih in tisti mladini, ki je bila z njimi. Sredi avgusta 1942 so ga prenapeti mladi duhovniki in bogoslovci sovražno izganjali od predavanj na Vincencijevi konferenci in mu v žepu suknjiča pustili listič s sporočilom: ‘Osemdeset odstotkov Slovencev te sovraži. Izgini ali pogini.’ Med vojno so ga Italijani odkrito pozivali, naj piše v Slovenca zoper komuniste in partizane, češ da je moralno ogovoren za vse, kar se dogaja v gozdovih, in mu ponujali svojo vojaško zaščito, vendar je sodelovanje pogumno zavrnil. Toda še naprej so ga ovajali pri italijanski oblasti, ki ga je imela celo na seznamu talcev, a se je k sreči fašizem sesul prej, preden ga je doletelo kaj usodnega. Vojno trpljenje se je nadaljevalo. Julija 1943 je Finžgarju umrl brat, ki je živel na domačiji. Gorenjsko je tlačil nemški škorenj, iz Doslovč so izselili tudi duhovnika, partizani pa so nadlegovali kmečke družine za hrano. Po italijanski kapitulaciji in prihodu Nemcev v Ljubljano se je okupacijski pritisk še zaostril. Finžgar si skoraj ni več upal iz hiše, ustanovilo in razvilo se je domobranstvo, cvetelo je ovaduštvo, tudi v cerkvenih krogih. Finžgarja so še zmeraj vabili v gozd in ga hoteli pridobiti za članstvo v OF. Oboje je odklonil. Kljub temu da je pristal na spisku ‘Volks- und Staatsfeindlich’, ga je nemški prijatelj Lukman rešil poleti 1944 tik pred aretacijo. Finžgar se je odrekel tudi partizanskemu vabilu, da ga skrivaj evakuirajo v Bari ali Rim, in srečno pretolkel jesen in zimo 1943/44 na svojem domu.« (str. 110–111) Tik pred koncem vojne pa je komaj preživel v bombardiranju, ki je 9. marca 1945 močno poškodovalo njegovo hišo.

Kaj se je jedlo za njegovo mizo

Dr. Janez Bogataj, ki je eden največjih poznavalcev prehranske kulture Slovencev, nam v knjigi opiše, kaj se je jedlo za pisateljevo mizo. V hiši svojega starega strica je preživel prvih 15 let življenja. »Morda je na tem mestu najbolj prav, da obudim še nekaj spominov na našo prehransko kulturo v času sobivanja s stricem. Glavna v kuhinji je bila teta Anica Finžgar, njena ‘asistentka’ pa je bila moja mama. Nekaj časa smo imeli tudi gospodinjsko pomočnico, ki jo je Finžgar imenoval dekla, seveda nikakor ne v slabšalnem pomenu. Finžgar je po navadi zajtrkoval pri svoji pisalni mizi: belo kavo, kruh in med. Kosilo je bilo opoldne in dokaj skromno po naboru jedi. Te so bile v največji meri značilno gorenjske. Tako so bili na mizi pogosto žganci, h katerim se je pil ‘sok’, tj. voda ali žgančevka, v kateri so se kuhali žganci. Sorodna žgancem je bila ‘mešta’, gostljati pire iz ajdove moke, izdatno zabeljen z zaseko ali ocvirki. Za prilogo sta bila v zimskem času kisla zelje ali repa. Ob petkih je bila tradicionalno fižolova juha ali prežganka in še kakšne palačinke, namazane z marmelado, ki smo jo kuhali iz hišnih sliv. Tako za kosilo kot za večerjo je bila pogosta češpljeva kaša. V času sezone je teta skuhala stročji fižol z vrta in ga zmešala s krompirjem v oblicah ter zabelila z ocvirki. Od mesnih jedi so vsem zelo teknile rezine puste govedine, zalite z gratinirano hrenovo omako. Ob nedeljah je bila pečenka in v zimskem času koline, ki so jih prinašali iz posameznih družin širšega Finžgarjevega sorodstva. Verjetno največja poslastica zame so bili sirovi ali pehtranovi štruklji. V pustnem času in za razne obiske je teta ocvrla krhke flancate. Tako rekoč obvezna nedeljska popoldanska jed so bile rezine kuhanega prekajenega govejega jezika. Tega je teta postregla Finžgarjevim gostom, prijateljem, ki so prihajali ob nedeljah na partijo taroka. Značilna jed božičnega časa je bil ‘štokfiš’, tj. polenovka s krompirjem in peteršiljem, izdatno potresena s parmezanom in gratinirana. To je bila zares odlična jed, ki smo jo uživali z dušenim kislim zeljem. Za razne posebne priložnosti je bil jedilnik tem prilagojen. Tako so npr. v več kot petdesetih školjčnih lupinah pripravili izjemno toplo predjed, imenovano ‘mušelni’, in druge posebnosti, ki so z recepti ohranjene v nekaj rokopisnih zvezkih in drugih zapisih. Kadar smo se zbrali ob skupnih jedilnih obrokih (npr. za praznike), je veljal stalen sedežni red za mizo v kuhinjskem jedilnem kotu ali v predsobi, kjer je bila večja raztegljiva miza. Stric je sedel na čelu mize, na nasprotni strani moj oče, na njegovi levi moja mati, na desni moja sestra in ob njej teta Ana. Moje mesto je bilo ob mami oz. na stričevi desni strani.« (str. 127–128)

Kdo so bili njegovi obiskovalci

Finžgar je bil gostoljuben človek. Dr. Janez Bogataj nam popiše, kdo so bili njegovi obiskovalci. »K pisatelju so prihajali na obisk sami zanimivi ljudje. Spominjam se škofa Vovka, s katerim sta si bila s Finžgarjem celo v sorodu. Enkrat nas je obiskal tudi pisatelj Janez Jalen, avtor znamenite trilogije o ljubljanskih koliščarjih in Finžgarjev rojak iz Rodin. Ko je pozvonil, me je teta Anica napodila, naj grem odpret vrata. Pred menoj je stal Janez Jalen s pordečelim nosom in rekel: ‘O, ti si pa Janezek! Jaz sem pa Janez Jalen, župnik v Ljubnem na Gorenjskem. Tam je Marija udarjena, farani so udarjeni in tudi župnik je udarjen!’ Ta pripoved se mi je zdela zelo duhovita in šele pozneje mi je stric razložil, kaj govori legenda o udarjeni Mariji v Ljubnem. Stalni dan za obiske stričevih prijateljev je bila nedelja. V dopoldanskem času je prišel največji Finžgarjev prijatelj Izidor Cankar, bratranec Ivana Cankarja. Spremljal ga je pes Baldo, ki se je pred obiskom najprej pošteno okopal v Gradaščici, kaplje z dolge dlake pa je stresel v dnevni sobi. To je Finžgarja neizmerno veselilo, manj pa je bila nad tem navdušena naša teta Anica, čeprav je negovala do Izidorja Cankarja poseben odnos (!). Ko je Izidor Cankar leta 1958 umrl, je za njegovega znamenitega psa Balda skrbel slikar Maksim Gaspari. Zelo bežno se spominjam tudi pogreba Otona Župančiča. S stricem smo odšli na Prešernovo cesto in opazovali pogreb z balkona stanovanja lzidorja Cankarja. Spomin je zelo skromen, vendar se mi odslikuje dvoje: notranja oprema Cankarjevega stanovanja z umetninami in svečani črni pogrebni voz, vprežen v četverovprego, ki je peljal krsto s pesnikom in za katerim so šli pogrebci. Pred leti sem ta ljubljanski pogrebni voz opazil pod nadstreškom v Tehniškem muzeju v Bistri. Nedeljski popoldnevi so bili namenjeni Finžgarjevim nedeljskim kvartopircem. To so bili Maks Miklavčič, Janez Oražem, Vilko Fajdiga, Stanko Cajnkar in Jože Košir. Teta Anica jim je po navadi pripravila kuhan in ohlajen goveji jezik, kar je bila tudi sicer poslastica nedeljskih popoldnevov v ljubljanskih mestnih družinah. Ob jeziku seveda tudi nekaj vina. Vrhunskih vin je bilo v naši hiši vedno dovolj. Spominjam se npr. pošiljk vrhunskih slovenskih vin, ki so jih vsako leto pripeljali z republiškega protokola v ličnih lesenih zabojčkih. Med najbolj pogostimi pošiljavci je bil dr. Marjan Brecelj. A vrnimo se h kvartopircem. Igrali so tarok, občasno tudi remi. Med tednom pa so stric Finžgar, teta Anica in moj oče igrali ‘marjaš’ pa tarok v troje ali remi. /…/ Kmalu po Finžgarjevi smrti se zelo dobro spominjam obiska ljubljanskega škofa Pogačnika, ki je bil na svoji poklicni poti tudi Finžgarjev kaplan v Trnovem. Doma je vladala napetost pred obiskom in naša teta Anica mi je kar naprej dopovedovala, da moram škofu poljubiti roko. Ojoj, to je bilo čez mero moje sprejemljivosti. Skozi kuhinjsko okno sem opazoval, kdaj se bo škof pripeljal. Še danes imam v vidnem polju njegove zelene, z ornamenti okrašene slavnostne čevlje – vračal se je z neke birme. Ko se je škof bližal vhodnim vratom, sem se zaklenil v stranišče in s pomočjo venčnega zidca splezal skozi okno na prostost. Vrata stranišča pa so ostala zaklenjena. Odšel sem k prijateljem v sosednji ulici. Tako sem bil rešen napovedanega poljubljanja škofove roke oz. prstana na njej. Ko sem se družil s prijatelji, je za štirimi stenami našega stanovanja potekal visoki obisk z gostoljubno pogostitvijo. V nekem trenutku si je škof zaželel oditi na stranišče. A kaj, vrata so bila trdno zaklenjena kot posledica mojega bega na prostost! Ko je bil obisk končan, sem se odločil, da se vrnem domov. Seveda po poti čez hišno fasado, skozi straniščno okno in potem z odklepanjem vrat v predsobo. Tam me je čakal moj oče in je opravil pedagoški ukrep, o katerem bi v današnji slovenski družbi že razmišljali kot o nasilju nad otrokom in podobnem. Glede na to, da sem svojega očeta kasneje zelo dobro preučil, sem še danes trdno prepričan, da je moj straniščni izlet ob škofovem obisku v bistvu odobraval!« (str. 129–131)