Izidor Rejc – delo in poštenje

Rejc je bil nezakonski otrok, moral je iti služit: »Vse sem opravljal: pral perilo, pomival posodo, nosil vodo za živino in kuhanje v brenti, ribal tla, molzel krave, nosil v košu travo za živino in pomagal pri drugih kmečkih delih. Mama mi je velikokrat, ko sva prišla skupaj, rekla: 'Saj vem, da je hudo, a vseeno potrpi in ubogaj. Rada bi ti kaj dala, pa ne morem.' Tako so tekli mladostni časi. Večkrat rečem: te mladosti ne bi želel več ponoviti.«

Prebil se je skozi šole, dobil Alpinino štipendijo in se tam po diplomi zaposlil kot prvi univerzitetni diplomirani ekonomist. Ko je odšel računovodja, je Rejc prevzel računovodstvo. Potem se je prijavil za direktorja: »Mladi komunisti so bili na moji strani. Prijavil sem se na razpis, pripravil program razvoja Alpine in delavski svet se je odločil zame.«

Direktor, ki ni član Zveze komunistov, ki hodi k maši, ki si kupi avto znamke Alfa Romeo, se modno oblači v Italiji, je odličen športnik … In je nadvse uspešen direktor med letoma 1966 in 1975. Alpina je bliskovito rasla, tudi njena trgovska mreža. Po ideje so šli k znanim francoskim imenom.

Leta 1975 so komunisti povedali, da ni več primeren. Odšel je v Mercator in tam zasedal več direktorskih položajev.

Leta 1989 je bil med ustanovitelji Slovenskega krščansko-socialnega gibanja, iz katerega so 1990 nastali Slovenski krščanski demokrati.

Rejc je bil za poslanca slovenskega parlamenta izvoljen trikrat: 1990, 1992, 1996.

Po volilni zmagi Demosa mu je leta 1990 Lojze Peterle ponudil, »naj sam izberem. Izbral sem najtežje, gospodarstvo. Politika je zame zgolj sredstvo. Rad imam objektivnost in poštenost, ta dva pojma pa sta v politiki dostikrat ob strani.«

Osamosvojitev Slovenije je za Rejca največji dogodek prejšnjega tisočletja.

V njegovem ministrstvu, so »se odločili za več variant. Bilo je 25. maja 1991, ko smo svoje načrte osamosvojitve predstavili predsedstvu Slovenije. K meni se obrne predsednik, Milan Kučan, in reče: 'No, Izidor, kaj si pa ti pripravil?' Odgovorim: 'Pripravili smo tri variante: mila, trda in kruta.' Ko v zadnji varianti povem, da se bo zgodilo najhujše in da nas bodo vrgli z jugoslovanskega trga, je kar završalo po dvorani.«

Tedaj so »podjetja izgubljala trge in propadala. Če bi se držali veljavnega stečajnega zakona, bi več kot polovica podjetij propadla. To pa ni bila nobena rešitev in sem se vedno držal načela, da je treba tistim, ki si zelo prizadevajo, pomagati.«

Kot minister za industrijo in gradbeništvo je gnal gospodarstvenike v izvoz. »Ko smo to situacijo pregledovali in ugotavljali, kaj je, kaj ni, ker smo imeli vse podatke ali pa večino podatkov, smo takoj pripravili strategijo industrijskih gospodarskih panog. Naslonili pa smo jo na Bavarsko, Baden-Württemberg, Švico in del Avstrije. Ta področja smo posneli in ugotovili, koliko je pri nas zaostajanja za njimi. To je bila osnova, na kateri smo potem načrtovali, kaj narediti in seveda kako to industrijo, te dejavnosti nagnati v izvoz. Tudi pri oblikovanju novih izdelkov smo imeli načrt, da se vsako leto izobrazi najmanj 250 do 300 strokovnjakov za tuje trge.«

Reševali so še težave najmanj 45 podjetij, ki so delala za Jugoslovansko ljudsko armado.

Rejc se je z gospodarstvom ukvarjal tudi kot poslanec. Bil je predsednik Komisije za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacijo in predsednik nadzornega sveta Slovenske razvojne družbe.

Opozarja, da je prišlo do lopovske privatizacije, ko so ustavni sodniki »zavrgli 29. člen. Ta pa se je glasil: 'Vsi brezplačni prenosi družbenega premoženja na druge pravne osebe so nični.' Ko je to določilo padlo, je bil enostavno prost lov za pravnike in ekonomiste. Boj za pravni red na področju lastninjenja je bil neuspešen, saj so sodniki sami povedali, da nimajo dogovorjenih stališč in da vsak dela po svoji volji. Na podlagi vsega tega so propadala podjetja, matično podjetje ni imelo kapitala in dejavnosti, programi pa so se prenašali po lastnih željah. Tako so nekateri na neurejenem pravnem sistemu hitro obogateli, drzno in neupravičeno. Temu lahko rečemo enostavno in kratko: na lastninskih zakonih je razpadel pravni red.«

V Slovenski razvojni družbi so »zahtevali preureditev in preglednost bilančnih izkazov ter predvsem preglednost posameznih pomoči po različnih namenih. Evropska unija pa je s svojo direktivo preprečila 'injiciranje' podjetij s strani države, razen v izjemnih, opravičljivih primerih. Poslovanje SRD-a smo zaključili in prenesli skoraj 19 milijard slovenskih tolarjev suhega denarja v proračun.«

Rejcu je žal, da slovenske vlade ne zmorejo ravnati po načelu, da »kar je dobro, naj bo naprej dobro, kar je pa slabo, se pa dopolni ali se pa nekaj novega 'pogrunta'.«

Od leta 2000 je upokojen, a polno zaposlen. Piše, slika. Leta 2006 je izšla njegova prva knjiga Ko mladost zapoje. Je oče petih otrok, treh hčera in dveh sinov ...

Rejc res lahko reče: »V vsaki stvari je kaj dobrega.«

Za Izidorja Rejca lahko rečemo, da je premalo počaščen kot zaslužen graditelj Republike Slovenije!