Pride čas za restavriranje umetnine

Za restavriranje nečesa (starih knjig, kulturnih spomenikov, slik, kipov, cerkvenega pročelja …) bi prosto po Slovarju slovenskega knjižnega jezika lahko označili izvajanje postopka, pri katerem kaj poškodovanega ali s predelovanjem spremenjenega spet dobi prvotno obliko. Torej nekaj obnoviti, prenoviti, renovirati. Nekaj iz preteklosti vrniti v sedanjost in pripraviti za prihodnji čas.

Lani je v Škofji Loki začelo delovati restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., ki je zasnovano na družinskih temeljih in se že vrsto let ukvarja z restavriranjem likovnih umetnin. Ustanovitelj in direktor podjetja Luka Bogovčič že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki (oltarji) ter slikah na platnu in slikah na lesu.

V restavratorstvo ga je povedel oče

Vstopim v prostore restavratorskega ateljeja, ki jih je Luka Bogovčič najel v nekdanji gostilni Prajerca na Spodnjem trgu. »Gre za častitljivo staro hišo. Prajerca je menda stara popačenka nemške besede Brauerei (pivovarna), ki naj bi prav tako pred mnogo leti bila v tej hiši,« pove gostitelj in se po svojo restavratorsko zgodbo prav tako vrne v preteklost. Vse se je začelo z njegovim očetom mag. Ivanom Bogovčičem, ki se z restavratorstvom ukvarja že šestdeset let, poklicno pa od leta 1970. »Oče izhaja iz Breganskega sela, današnje Slovenske vasi v Brežiški občini, neposredno ob meji s Hrvaško. V Zagrebu je študiral slikarstvo in v začetku šestdesetih let sodeloval z restavratorsko ekipo, ki je delovala po hrvaški Istri. Ko je prišel v Ljubljano, se je zaposlil v republiškem restavratorskem centru in bil dolga leta vodja oddelka za freske in stenske poslikave, bil pa je tudi v prvi profesorski ekipi, ki je na Akademiji za likovno umetnost uvedla študij restavratorstva. Marsikdaj je restavriral v domači hiši v podstrešnem ateljeju,« se spominja Luka in dodaja, kako je od konca osnovne šole naprej vsako poletje vsaj en mesec počitnic z očetom preživel kot pomočnik pri obnavljanju fresk, stenskih poslikav, tudi antičnih mozaikov na terenu. »Vonj barv in terpentina mi je bil vedno blizu. Oče pa nama je z bratom privzgojil tudi pozitiven odnos do zgodovine, likovne umetnosti in kulturne dediščine.«

Ob izteku stoletja se je pri dvajsetih za vedno zapisal restavratorstvu. »Začel sem stalno sodelovati z očetom in se leta 2006 odločil ustanoviti podjetje za restavriranje. Z očetom se nama je pridružil še brat Jure. Ker smo trije, smo podjetje poimenovali Triptih,« o začetkih podjetja pove sogovornik. Znanja je pridobival ob očetu Ivanu, sicer prejemniku več uglednih priznanj in nagrad, med drugim leta 1980 jugoslovanske plakete za delo na področju spomeniškega varstva, prejel je dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo, v rodnih Brežicah pa so mu podelili tudi naslov častnega občana. Oče svoje bogato znanje in izkušnje vseskozi prenaša na Luko, ki je znanje pridobival od najboljših slovenskih strokovnjakov za posamezna področja restavriranja, udeležuje pa se tudi različnih strokovnih sejmov v Ferrari, Salzburgu … Luko je v Škofjo Loko, kjer živi in od lani v svojem ateljeju tudi deluje, pripeljala ljubezen.

Cerkev največji naročnik

Kot poudari, so se v podjetju specializirali predvsem za restavriranje vseh vrst oltarjev, na Slovenskem je daleč največ baročnih, nekaj pa tudi gotskih in neogotskih, restavrirajo stenske poslikave, tudi freske ter seveda slike na platnu, lesu, tekstilu, prav tako so že prenavljali mozaike ... Pogled po ateljeju potrjuje zapisano. V prvi sobi si na delovni mizi ogledujem dve sliki z nabožnim motivom, tu je podoba odrešenika na razpelu, ki čaka na obnovo, ob njem je manjši kipec Marije z Jezusom, pred dnevom je v restavriranje prispela slika sv. Barbare iz župnije v Metliki, v drugi sobi večji del prostora zajemajo zanimive stenske poslikave iz Črnomlja, tu je še eno olje z nabožnim motivom, ki ga je v restavriranje prinesel zasebni zbiralec …

Od kod poleg cerkvenih prihajajo najbolj pogosta naročila v vašo restavratorsko delavnico? »Glavnino restavratorskih del, glede na to, da smo specializirani za oltarje, opravimo za cerkvene naročnike, bodisi župnike ali cerkvene ključarje. Tu so tudi pristni zbiratelji, ki jih je sicer malo, a vendarle so, sem hišni restavrator največje slovenske spletne galerije Sloart. Kupce namreč poskušamo ozaveščati, da so starejše slike pogosto potrebne restavriranja ali pa vsaj čiščenja vsega tistega, ker sliki prinese zob časa.« Nanje se včasih obrnejo tudi vaščani, ki se sami aktivirajo za obnovo razpela, obcestnega znamenja in podobno. Ker so znani po svojih visokih kriterijih in strokovnosti, se nanje obračajo tudi muzeji. Pred leti so tako za Pokrajinski muzej Maribor obnovili znameniti Kernov oltar z začetka 17. stoletja, v Kovaškem muzeju v Kropi so jim naročili restavriranje sto in več let starega gledališkega zastora …, k sodelovanju pa jih povabijo tudi v osrednjem državnem Restavratorskem centru.

V Sloveniji bi lahko na prste ene roke našteli večje restavratorske ateljeje, več je samostojnih restavratorjev. Da država nima vedno najboljšega odnosa do njih, meni Bogovčič. Težko so prebrodili obdobje po krizi pred desetimi in več leti, ki mu je sledil še zlom Mariborske škofije, ko so ljudje izgubili nekaj zaupanja v cerkev in je primanjkovalo denarja za tovrstne obnove. Prav tako jim v zadnjem letu na roko ne gre epidemija. »V vseh teh letih je marsikateri restavrator svoje delovanje usmeril na druga področja. Žal ob tem izgubljamo pridobljena znanja. Ljudje se na tem področju izmojstrijo, potem pa zanje ni dela.«

Obožuje najzahtevnejše projekte

Bogovčičevi k sodelovanju vselej vabijo študente, ki poleg nekaj zaslužka na ta način pridobivajo tudi konkretna znanja s področja, ki ga študirajo. »Lahko rečem, da je potreb po restavratorskem delu v Sloveniji dovolj za vse, ki se s tem ukvarjamo. Naše podjetje je sicer najbolj prisotno na Gorenjskem in Dolenjskem, delujemo pa tudi na sosednjem Hrvaškem,« poudari Luka Bogovčič, ki pri svojem delu najbolj obožuje restavriranje slik različnih materialov in formatov, predvsem pa ima rad večje zahtevnejše projekte. Ti mu ponujajo največji izziv. »Ni lepšega, kot ko v delo dobimo staro vilo, kjer je treba obnoviti tako slike, stenske poslikave kot predmete iz kovine, lesa … Tu se prepletajo različna znanja, pri čemer sodelujemo z zunanjimi sodelavci in strokovnjaki z zavodov za varstvo kulturne dediščine. Bolj ko je zahtevno, bolj me žene k raziskovanju in restavriranju.«

O odnosu Slovencev do zgodovine in kulturne dediščine restavrator iz Škofje Loke razmišlja pozitivno. Meni, da se odnos ljudi izboljšuje že v smislu prepoznavanja njihovega dela, ki je bilo nekoč za mnoge še precejšnja eksotika. »Ko sem poleti imel kdaj odprta okna na ulico, so mimoidoči marsikdaj pokukali v atelje in se pozanimali o mojem delu.«

Ko si ogledujeva slikovni material izpred let, ko sta z očetom obnavljala Layerjevo Marijo Pomagaj z Brezij, pade beseda o spoštovanju in morebitnem strahu, ki ga restavratorju prinaša v neki skupnosti zelo prepoznavno delo. »Seveda je pri nekaterih pomembnejših delih, ki jih dobimo v restavriranje, tudi nekaj več strahospoštovanja. Ne dobiš vsak dan v delo gotske freske, ki je recimo precej poškodovana s tako imenovanimi zračnimi mehurji … Ali kot ste omenili Marijo Pomagaj, ki jo pater prinese v kovčku, obloženo z vseh strani, za katero sem jaz poskrbel za predpriprave, oče pa potem za samo retušo. Zelo zahteven projekt je bil Kernov oltar v Mariboru ...« odgovarja Luka Bogovčič in dodaja: »V takih primerih je ob tebi umetnina in ob njej le skalpel in čopič ter material za restavriranje – pa ničesar drugega.«