V trenutku zbližanja z umetnico

Kranj – V marcu je v Mali galeriji potekala akcija Odprti atelje Likovnega društva Kranj, v okviru katere so se obiskovalci lahko v razstavnem prostoru srečali z umetnikom, si ogledali njegova najnovejša dela in se ob tem pogovorili o njegovem ustvarjalnem delu. Akademska kiparka Martina Marenčič tokrat ni predstavljala svojega kiparstva, ampak je pripravila »live art« projekt oziroma projekt tako imenovane žive umetnosti z naslovom V trenutku zbližanja. Kot pojasni, je projekt izvedla zaradi potrebe po socialni interakciji, katere pomanjkanje je že resno načelo mentalno zdravje marsikaterega prebivalca zahodnega sveta. »Ko živiš v deželi, kjer se zdi, da so ljudje že v osnovi navajeni malce več distance in manj interakcije, kot bi jo morda nekateri drugi potrebovali, se zgodi pandemija in popolna izolacija,« razmišlja sogovornica, ki so jo k projektu seveda izzvale že več kot leto dni trajajoče razmere, ki jih je v svetu povzročila pandemija.

Marenčičeva je na svoji ustvarjalni poti sicer že predstavila v polju performativnih umetnosti, nastopala je tudi v interaktivnem in uličnem gledališču. Idejo za tokratni projekt žive umetnosti je ob prijateljici režiserki Vidi Cerkvenik Bren, ki je tudi sicer spremljala celoten potek, dobila ob sodelovanju v nedavnem fotografskem projektu Mi smo kultura Jerneja Čamplja, ko je fotografiral in tako na novo spoznal več kot sto ljudi, ki tako ali drugače delujejo na področju kulture in umetnosti. »Zame je bila to zelo zanimiva izkušnja. Nam, ustvarjalcem, v času vsesplošnega zaprtja javnega življenja manjka prav to, živ kontakt z ljudmi.«

Dopisovanje v tišini

K sodelovanju v projektu je zainteresirane pozvala po elektronski pošti, telefonu in družbenih omrežjih, skupno pa je pripravila dvajset polurnih terminov in vsak dan tako sprejela pet vnaprej ob določeni uri naročenih gostov. »Okna galerije sem zasenčila in se z vsakim obiskovalcem srečala 'ena na ena', kar je zagotavljalo popolnoma intimno vzdušje, seveda pa je vse, kar smo si povedali, ostalo med nami v galeriji. Kot pri spovedi,« pojasnjuje umetnica, ki je sicer želela, da bi se prijavilo več popolnih neznancev, kar ji ni povsem uspelo, zato je s sodelujočimi (večina je bila vendarle znancev) v nekoliko spremenjenem načrtu poskusila komunicirati predvsem na sproščen, a hkrati manj vsakdanji način. »Mogoče mi je celo ustrezalo, da so prišli ljudje, ki jih poznam in sem jih v zadnjem letu sicer pogrešala.«

Vsak si je v pogovoru izbral eno izmed treh poti za nadaljevanje: mir, nemir in igra. Znotraj vsakega od teh pojmov so bile na voljo štiri možnosti. Z izbiro številk in barv je gost dobil določene naloge, s tem pa je bil izbran tudi način, na katerega bosta oba akterja komunicirala. »Meni je recimo zelo ustrezalo dopisovanje v tišini. Zanimivo je opazovati človeka in mimiko njegovega obraza pri pisanju, ko komaj čakaš, kaj ti bo zapisal, ti odgovoril ali vprašal. Teme, o katerih sem se z njimi pogovarjala, so bile različne – od raznih strahov, pogledov na smrt, razlage sanj do otrok, partnerskih zvez in podobno. Moram reči, da so bili moji sogovorniki v svojih izjavah večinoma zelo odprti. Aktualne teme, kot so epidemija, situacija v državi in podobno smo postavili na stranski tir, nekako smo se umaknili iz realnosti in se posvetili poglobljenemu pogovoru o običajnih stvareh,« pripoveduje Martina Marenčič, ki za dogodke ni pripravljala performansa, igre niti vnaprej pripravljenega nastopa. Šlo je za odprti atelje in spoznavanje z umetnikom.

Zaključki, ki jih je kiparka dobila na podlagi projekta žive umetnosti, so nadvse pozitivni. »Ponosno povem, da sem v stotih odstotkih iz galerije stopila z nasmehom, in mislim, da obiskovalci prav tako,« pove Marenčičeva in predstavi razmišljanje Marka Kovačiča, ki je v odzivu med drugim zapisal: »Vstopiš v prostor kiparke Martine. Prazen prostor. Zdi se mi, kot da sem stopil za nekaj desetletij nazaj. Prizorišče je več kot primerno. Kot, da se tu že dvajset let ni zgodilo nič. V tem ambientu sem kar naenkrat ozavestil zastrašujočo socialno distanco, v katero so nas vrgli. To ni samo fizična distanca, je mnogo več. Že sama fizična distanca je za kiparja performerja frustrirajoča. Kako naj bo kipar brez dotika? Kako živeti brez haptične izkušnje? Kako prenašati prostor v izkušnjo ekrana? Kako ohraniti stik s človekom/publiko? Dogodek, o katerem lahko razmišljaš.«

»Cilj je bil tako dosežen,« poudari Martina Marenčič, v prvi vrsti kiparka, ki je tokrat v projektu žive umetnosti raziskovala druga polja človeškega bivanja. »Med projektom in po njem so me tisti, ki jim ni uspelo dobiti termina, spraševali, kdaj bo ponovitev. Tudi sama si želim projekt ponoviti in ga na neki način nadaljevati, nadgraditi.«