Republika Slovenija in resnica

Titoistični sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil je silil podrejene v življenje v laži. Prav zato lahko učinkovitost demokratične Republike Slovenije preizkusimo tudi s spraševanjem o tem, ali omogoča raziskovanje resnice in dialog o njej. Raziskane in predstavljene resnice so zrušile mite, laži, zavajanja titoizma. Tudi na Gorenjskem.

Temeljni preboj je bil, ko smo si upali našteti vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in titoističnega terorja po njej. Eden prvih, ki je zapisal vse mrtve, je bil Janez Šmitek v Kroparski kroniki NOB leta 1985.

Alfonz Zajec je leta 1990 v Žirovskem občasniku objavil seznam Vse žrtve druge svetovne vojne med Žirovci. Tedaj je Miha Naglič zapisal, da je bilo »največ, kar 95, Žirovcev, pobitih po končani vojni (!), 83 jih je padlo v partizanih, 33 jih je bilo likvidiranih od NOV, 27 civilistov so pokončale mine, topovske granate in letalske bombe, 25 jih je padlo ali umrlo v nemški vojski, 18 so jih postrelili kot talce ali kar tako, 16 jih je umrlo v taboriščih ali na prisilnem delu v tujini, 4 so likvidirali 'četniki' in domobranci (enega), 2 sta padla kot jugoslovanska vojaka ob razsulu te bedne vojske, 2 sta bila ustreljena po nesreči, 2 sta umrla v še vedno nepojasnjenih okoliščinah, 1 je bil kot 'italijanski vojak poslan domov in od vojnih težav umrl doma' in 1 si je sredi vojnih grozot vzel življenje sam.«

Spomenka Hribar je ob tem popisu pripomnila, »da je bilo šest ali sedem ljudi pobitih s strani domobrancev (oziroma četnikov), da pa je bilo od NOV (partizani, op. p.) likvidiranih med vojno 32 ljudi. Kdo je začel in kdo vodil državljansko vojno?«

Če so leta 1961 v državnem popisu našteli komaj 43.000 smrtnih žrtev v Sloveniji, so jih leta 1976 priznavali 46.000 (omenjali so še kakih 15.000 zamolčanih žrtev), imamo danes popisanih okoli 100.000 smrtnih žrtev druge svetovne vojne in titoističnega terorja po njej.

Gibanje Lipa sprave se je razvilo iz srečanja, ki so ga pripravili na vseh svetih dan leta 1988. Položili so velik žalni venec z zelenjem in rdečimi nageljni z napisi: Njim, ki so brez pravice – do javnega spomina, ter Žrtvam stalinizma – in naših zmot.

Pobudnik srečanja je bil kranjski odvetnik in nekdanji partizan Stanislav Klep, ki je dejal: »Segment naše preteklosti, na katerega smo malo ali nič ponosni, smo prekrili s črnim prtom skrivnosti, da bi ga čim pozneje odstrli, ali nikdar. Toda zgodovini ni mogoče ubežati in nič za večno skriti. Zasleduje nas in postavlja vprašanja, na katera si človek odgovora ne ve. Ve samo, da ima pravico živeti in da mi te pravice ne daje nobena oblast. Zato mu je ona tudi ne more odvzeti. To je pravica, ki jo človeku daje stvarstvo kot zemeljskemu bitju. Ta človekova pravica ni samo naravna, je sveta, je svetost sama, svetost življenja in svetost smrti. Človek, ki vanjo ne veruje, ni svoboden.«

Klep si je neutrudno prizadeval, da bi slovenska politika zmogla sprejeti spravno deklaracijo, ki so jo zbrani ob Lipi sprave večkrat predlagali v sprejem.

Kranjčan Ljubo Sirc ni bil zagovornik slovenskega osamosvajanja, bil pa je eden najbolj pronicljivih kritikov titoizma. Sirc, nekdanji partizan, nato obsojen na smrt, dolgoletni politični zapornik, je leta 1995 objavil poziv Ivanu Dolničarju, predsedniku Zveze združenj borcev, in Milanu Kučanu kot nosilcu komunističnega režima. Pismo ima naslov Resnična borba za svobodo: množično ubijanje – čast ali sramota za Slovence? Pozval je »člane partije, naj se zares odpovedo komunizmu« in »partizane, naj pokažejo svojo neodvisnost«.

Dolničarju je pojasnil, da »seveda je bilo masovno ubijanje nasprotno duhu NOB (narodnoosvobodilna borba, op. p.), toda pri nas v Sloveniji smo imeli dva NOB. NOB poštenih ljudi in 'NOB' (pod narekovaji) komunističnih voditeljev. Za komunistične voditelje je bilo množično pobijanje popolnoma naravna stvar.«

Kučan in Dolničar »nedvomno poznata marksistično-leninistično-stalinistično 'teorijo' bolje od mene in vesta, da t. i. komunistična 'morala' obvezuje komuniste, da uporabljajo vsa sredstva, vštevši umor za dosege revolucije, t. i. komunistična strategija in taktika pa predpisuje laži in prevaro – komunisti trdijo, da se bore za narodno osvoboditev, pa jim v resnici gre za oblast. Komunistična 'morala' napravlja iz KP (komunistična partija, op. p.) v načelu zločinsko partijo množičnih umorov.«

Sirc je tedaj navedel, da so »Britanci vrnili povsem sodeč kakih 12–15 tisoč Slovencev in okoli 7.000 Srbov, četnikov in ljotičevcev. Toda poleg tega so se preko Slovenije umikali Hrvati – kakih 150 do 200 tisoč, od tega kakih 40 tisoč ustašev, ostalo so bili mobilizirani domobranci. Koliko od teh so zajeli komunisti, koliko so jih pobili v Sloveniji in koliko drugod, ostane vprašanje. Vsekakor so v Sloveniji maja 1945 pobili med 100 in 150 tisoč ljudi.«

Sedanje stanje raziskav ni daleč od Sirčevih navedb. Pa vendar se mnogo zgodovinarjev in drugih raziskovalcev še vedno brani pred resnico tako, da ne Sirca ne drugih, ki odkrivajo zločinsko delovanje slovenskih in jugoslovanskih stalinistov, ne upoštevajo. Toda to zanikanje v demokraciji ne bo zmagalo.