Jesenice – spopad, pogajanja in umik JLA

Občina Jesenice se je v letih 1990–1994 raztezala od Rateč do Rodin, imela je 32.500 stalno in 3.500 začasno prijavljenih prebivalcev. Več kot četrtina je bila iz drugih jugoslovanskih republik in pokrajin. Največje podjetje je bila Železarna Jesenice. V najboljših časih je zaposlovala več kot sedem tisoč ljudi, po izgubi jugoslovanskega trga so se razmere slabšale. Dne 31. marca 1990 je bilo 5.500 zaposlenih. Železarstvo je bila prevladujoča panoga, ob njej se niso dovolj razvile druge dejavnosti, kar je dodatno povzročalo napetosti in socialne stiske ter zaposlovalo novo vodstvo občine po volitvah 1990. Od 1986 do 1991 je potekala gradnja cestnega predora Karavanke na Hrušici.

Na volitvah aprila 1990 je Demos – Združena opozicija prejel 5585 glasov, ZKS – Stranka demokratične prenove 3707, ZSMS 2913, Zveza za ohranitev enakopravnosti občanov 1025, Socialistična zveza Slovenije – SZ 703 glasove, je zapisal Železar aprila 1990.

Dne 10. maja 1990 sem bila imenovana za mandatarko za sestavo izvršnega sveta. Le nekaj dni zatem je prišel ukaz o oddaji orožja Teritorialne obrambe (TO) pod nadzor JLA. Jeseniški štab TO je vodil Bojan Šuligoj, ukaza ni izvršil in zadržali smo orožje, ki so ga zatem hranili v tajnih skladiščih od Kranjske Gore do Breznice. Takih štabov je bilo tedaj v Sloveniji le 16.

Za predsednika Skupščine Občine Jesenice je bil na skupni seji vseh treh zborov skupščine občine 31. maja izvoljen dr. Božidar Brudar (Demos). Na isti seji sem bila izvoljena za predsednico Izvršnega sveta Skupščine Občine Jesenice, na volitvah sem kandidirala na listi ZKS – SDP.

Za predsednika 26-članskega družbenopolitičnega zbora (Demos – ZO je imel 10 delegatov, ZKS – SDP 7, ZSMS 5, po 2 pa SZ in ZOEO) je bil izvoljen Janez Markeš (Demos). Zbor krajevnih skupnosti je vodil Egidij Biček, zbor združenega dela pa Branko Banko.

Na moj predlog so bili izvoljeni člani izvršnega sveta: Vitomir Pretnar (podpredsednik), Anton Korošec, Bernarda Resman, Saša Čeh (tudi predstojniki upravnih organov), Polde Zupančič, Pavel Razinger, Janez Šmitek, Olga Prezelj, Janez Poljšak in Srečko Mlinarič. Predstojniki upravnih organov so bili tudi: Stanislav Repovž, Stanislav Smolej, Dušica Najić Berce in Andrej Černe. Bili smo različnih nazorov in iz različnih političnih strank, a smo se zavedali pomembnosti časa, znali smo se pogovarjati, dogovoriti in presegati politične delitve.

Najzahtevneje je bilo v letu 1991, v času osamosvojitvene vojne.

Dne 23. maja je bil na obisku v občini predsednik republiškega izvršnega sveta Lojze Peterle s sodelavci. Dobro se spomnim, ko je dobil sporočilo o dogajanju v Pekrah.

Občina Jesenice je imela izmed vseh petih občin na Gorenjskem največ mejnih prehodov (štiri) in sedem karavl (stražnic). Cestni mejni prehodi v Ratečah, na Korenskem sedlu in cestni mejni prehod Karavanke na Hrušici so bili zasedeni od 27. junija do 1. julija. Cestni predor Karavanke so odprli za promet 4. julija. Tudi spominska obeležja na teh mejnih prehodih spominjajo na tiste dni. Mednarodni železniški mejni prehod Jesenice ni bil nikoli zaseden in je omogočal pot v Avstrijo.

Že pred začetkom osamosvojitvene vojne je bilo na Jesenicah napeto. V noči z 22. na 23. junij so na Jesenice pripeljali tovor s posebnimi odpadki. Na haldi železarne je ostal ves čas vojne oziroma agresije. Dne 28. junija sta malo po 17. uri dva orla raketirala portalno stavbo predora Karavanke. Na srečo večje škode ni bilo, prišlo je do streljanja med TO in JLA. Medtem so turisti zapuščali Slovenijo.

Dne 30. junija se je malo čez poldne začelo streljanje na platoju Karavanke. In se kmalu končalo. Popoldne so izpustili zajetega Janeza Koselja. Ob 18. uri so se začela v stavbi občine pogajanja. Tam smo bili: podpolkovnika Josip Jauk in Slobodan Lončar, JLA ter predstavnik zveznega sekretariata za notranje zadeve Božidar Stojanović na eni strani ter predstavniki TO Republike Slovenije, milice in občine na drugi: poveljnik 33. območnega štaba TO Radovljica major Janez Smole, njegov pomočnik rezervni major Janko S. Stušek, komandir Postaje milice Jesenice Ludvik Zupančič, dr. Božidar Brudar in jaz.

Prvega julija je bil ob 0.50 Dogovor o umiku podpisan in še istega dne uresničen, četudi umik s platoja ni potekal po načrtu. Borut Kordež - Kugla in Dimitrij Lokovšek sta bila v pripravljenosti. Ob pol štirih popoldne je kolona le krenila. Izobesili smo slovensko zastavo. Proti večeru so odšli še iz Rateč in s Korenskega sedla. Tudi tam so pred tem potekala pogajanja.

Drugod v Sloveniji so takrat boji še trajali. Ta del Slovenije je bil »osvobojen«. Bilo je zadosti modrosti na tej in oni strani za pogovor, dogovor in njegovo uresničitev. Delovali smo skupaj – teritorialci, miličniki, civilna oblast. Nismo se spraševali, kam kdo sodi.

Bili so nepozabni dnevi. A lahko bi bilo tudi drugače. Če bi tovor s posebnimi odpadki na haldi železarne zagorel, če bi prenehala delati jeklarna na belškem polju, če bi letala odvrgla bombe na stolpnice v mestu, če bi s platoja streljali na naselje na Belem polju, če bi streljali na Rateče, če bi ponovili streljanje na Kranjsko Goro ...

A se to ni zgodilo. Ker smo si upali in zaupali.