Osebnosti slovenskega novinarstva

»Pozimi 1969 je prvič odšel na teren s Tomažem Terčkom takrat še mlad in obetaven filmski snemalec Aleks Štakul. Pripraviti je bilo treba reportažo o zasneženi cesti čez Kačje ride pri Planini, na cesti med Vrhniko in Postojno. In že prvo srečanje z domačini, že na poti do kraja snemanja, je bilo značilno za čas, ko je bila televizija ena in edina, njeni redki obrazi pred kamerami pa toliko bolj prepoznavni: 'Tomaž je bil sicer prijazen, toda pretiranega hvaljenja ni maral, kar nekoliko nerodno mu je bilo. Navsezadnje je le preprost človek kot vsi drugi, le da vestno opravlja svoje poklicno delo in prav nič drugega.' / Delo novinarja in snemalca v zimski idili Planinskega polja je za trenutek zmotil trop srnjadi, a sta si oba prizadevala ujeti vsako podobo trenutka in kraja: 'Ogreje nas pogled na v bližnjem zaselku z debelo snežno odejo prekrite strehe, s katerih se skozi dimnik s toplega ognjišča vije belkast dim v modro nebo. Popolno tišino prekinja oddaljen pasji lajež.' Ta literarno navdahnjen opis dela televizijske ekipe natančno ponazori enega izmed največjih paradoksov novinarjevega dela v tem mediju. Filmski snemalci so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja snemali s črno-belim filmskim trakom, zato gledalci barvitosti prizora takrat niso mogli videti. Ločeno sta se snemala video in zvočni zapis, zato ni bilo nujno, da bodo posnete vse podrobnosti, ki jih je ponujala zvočna kulisa v daljavi. Toda v tem primeru je bilo delo snemalca dobro opravljeno, zato si je Tomaž Terček v montaži lahko izbral način dela, ki ga večina drugih novinarjev ni uporabljala: besedilo je pisal na sliko, namesto da bi se slika prilagajala besedi: 'Tomaž, vidno dobre volje, si je sproti beležil kadre in čutil sem, kako ga sekvence navdihujejo pri oblikovanju besedila reportaže,' se je spominjal Aleks Štakul.« (str. 214)

Odlomek je iz portreta Tomaža Terčka. Tistega, ki se je 4. maja 1980 po nenadni prekinitvi televizijskega programa pojavil na ekranu in povedal: »Umrl je tovariš Tito.« V tej knjigi je predstavljenih 15 osebnosti slovenskega novinarstva: Ivanka Anžič Klemenčič (1876–1960), Dušan Benko (1919–2016), Elvira Dolinar (1870–1961), Januš Golec (1888–1965), Jurij Gustinčič (1921–2014), Otmar Klipšteter (1933–2015), Dragica Korade (1963–2019), Zofka Kveder (1878–1926), Jana Milčinski (1920–2007), Franjo Pirc (1872–1950), Marija Podkrajšek (1895–1983), Ivo Štandeker (1961–1992), Tomaž Terček (1937–2001), Vladimir Travner (1886–1940) in Angela Vode (1892–1985).