Krave na paši v Sokolskem domu
Dne 25. junija 1991 je nekaj minut pred 21. uro skupščina sprejela ustavni zakon o osamosvojitvi. Teritorialna obramba (TO) je že v dneh prej izvedla izreden vpoklic oboroženih teritorialcev. Do prvega konflikta na ozemlju Slovenije je prišlo 26. junija na mejnem prehodu Lazaret pri Kopru, kjer so cestni delavci želeli postaviti nove table z oznako Republika Slovenija, a je JLA naperila orožje. Na Gorenjskem so mejne table namestili razmeroma mirno, tudi promet je v Ratečah in na Ljubelju potekal ustaljeno. JLA je začela premike svojih oklepnih enot proti mejnim prehodom. Okrog 13. ure so delavci cestne baze na Torovem na avtocesti Ljubljana–Kranj s tovornjaki blokirali cesto, da bi preprečili nadaljevanje proti Gorenjski. Vojska se je blokadi izognila in nadaljevala po stranskih cestah. Isti dan je bila Slovenija po zračni poti odrezana od sveta. Ob 20. uri se je na Trgu republike začelo slovesno ustoličevanje države Slovenije in njenih simbolov. Dve letali sta nizko preletavali zbrano množico in besede takratnega predsednika Milana Kučana še danes zvenijo preroško: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«
Dne 27. junija 1991 so vojaki JLA začeli izvrševati ukaze. S tanki so krenili proti mejnim prehodom z nalogo, da bi mlado državo odrezali od sveta. Do incidenta s prvimi smrtnimi žrtvami je prišlo v Trzinu, ko so podlegli štirje vojaki JLA, dva pripadnika TO in en civilist. Na Gorenjskem je JLA najprej zasedla Jezersko. Po obkolitvi je zahtevala predajo, ki pa jo je posadka zavrnila in se postavila v obrambni položaj. Vojska je izstrelila več granat in načelniku kranjske policije ni preostalo drugega, kot da ukaže predajo. Pred karavanškim predorom so stali štirje tanki in dva helikopterja. Iz pristanišča v Splitu je proti Sloveniji odplulo več ladij. Avstrijski zunanji minister dr. Mock je na poziv dr. Dimitrija Rupla seznanil ameriško vlado in belgijskega zunanjega ministra Jacquesa Poosa.
Za 28. junij 1991 lahko rečemo, da je bil dan bojev na meji. V Gornji Radgoni so tankisti naleteli na izumrlo mesto, s tankovskimi granatami so rušili vse pred seboj. Med streljanjem v mestu je življenje izgubil filozof in svetovni popotnik, Gorenjec Janez Svetina. Letala tipa MIG-21 so s kasetnimi bombami zasula blokado tovornjakarjev vrh klanca pri Medvedjeku. Eksplozije so pokopale nekaj tujih šoferjev in bližnjega kmeta. Kasetne bombe so isti dan uporabili tudi na železniški postaji v Šentilju. Onesposobljene so bile komunikacije na Krimu, Trdinovem vrhu, Kumu in Nanosu. Ponoči, okrog 22. ure, so se spopadli teritorialci in vojaki na Brniku. Naslednji dan, 29. junija, se je več kot trideset vojakov in zveznih policistov postojanke na brniškem letališču predalo slovenskim teritorialcem in policistom. Pogajanja o predaji tankovske enote niso bila uspešna.
Dne 30. junija so ob 9. uri zjutraj zatulile sirene za zračni napad. Alarm je bil posledica informacije, da so s petih letališč v Sloveniji, na Hrvaškem in v BiH proti Sloveniji poletela letala z vojaškim tovorom. Civilno prebivalstvo je bilo soočeno z dejstvom – res smo v vojni!
Grožnje armade so se nadaljevale tudi 1. julija. Glavni dogodek na Gorenjskem tega dne je bila osvoboditev mejnega prehoda Ljubelj. V vojašnico v Kranj so bili pripeljani vojaki z Ljubelja, z Jezerskega vrha in karavanškega predora. V istem času je vojaški helikopter obstreljeval stavbo uprave za notranje razmere. Policisti so odgovorili s streljanjem, tako da se je moral helikopter umakniti proti Ljubljani. Pri karavanškem predoru je okoli 150 pripadnikov JLA in zvezne policije izročilo orožje TO. Orožje je izročilo okrog osemdeset vojakov na mejnem prehodu Rateče, okrog dvajset graničarjev iz obmejne stražnice v Javorniškem Rovtu in trideset graničarjev iz obmejne stražnice v Mostah. Vdala se je tudi enota vojakov na Pokljuki.
Dne 2. julija 1991 je vojaško letalo napadlo oddajnik na Krvavcu. Poškodovana sta bila dva transformatorja, kar je dovoljevalo samo še delovanje oddajnikov za lokalne zveze. Med napadom je bil ranjen tudi operater RTV SLO. Ta dan je bil prihod v Slovenijo onemogočen nemškemu zunanjemu ministru Hansu-Dietrichu Genscherju. Slovensko vodstvo je zato uporabilo edina »vrata v Evropo«, ki so v času vojne delovala nemoteno, mednarodni železniški prehod Jesenice, in se z njim sestalo v Beljaku, s slovenskim predsednikom pa je sestanek potekal v bližnjem letovišču. Zvečer tega dne je javnost na beograjski televiziji nagovoril načelnik generalštaba oboroženih sil generalpolkovnik Blagoje Adžić. Govor je bil poln agresije do Slovencev. Še danes se spomnim tistega njegovega sovražnega pogleda.
Predsednik in član predsedstva Stipe Mesić in Vasil Tupurkovski sta dala predlog premirja, ki je bil tudi sprejet: prekinitev sovražnosti, ločitev enot JLA in TO, njihova deblokada in vračanje v izhodiščne vojašnice, pogovori na najvišji ravni, na kateri se bodo razrešila odprta vprašanja. Poskusa premirja generali JLA niso jemali resno.
Dne 4. julija so transporterji SCT odpeljali težke tanke z Brnika, a dostop do parkirišča še vedno ni bil mogoč. Osrednji dnevnik ob 19.30 je objavil sklepe jugoslovanskega predsedstva v Beogradu.
Dogodki v Sloveniji so 5., 6. in 7. julija dobili mednarodne razsežnosti. Boji so se končali, a strah pred tem, kaj bo sledilo, je ostal. Z Brionov je prišla pričakovana novica, da je bil dosežen kompromis, s katerim je bil zagotovljen mir za tri mesece in to je bil čas za pogajanja. Slovenija je dobila načelno priznanje pravice do neodvisnosti, problem pa je bil internacionaliziran.