Peter Zupan, poveljnik Gorenjske pokrajine TO

Peter Zupan je bil rojen v Radovljici leta 1944. V času osamosvojitvene vojne je Gorenjsko pokrajino vodil s činom podpolkovnika. TO je del nalog izvajala že pred uradno mobilizacijo. Za zavarovanje objektov so z običajnim vpoklicem angažirali del pripadnikov TO. Problem pred mobilizacijo je predstavljalo uveljavljanje zakonskih pravic študentov, obrtnikov in drugih za udeležbo na vojaških vajah. Udeležba pripadnikov je bila bistveno večja ob mobilizaciji, še večja pa, ko so se enote aktivirale za izpolnjevanje borbenih nalog. Aktivirano je bilo večje število mlajših vojaških obveznikov, starejše pa so razdolžili, kar je povzročilo celo užaljenost. To so storili, ker je bila usposobljenost mlajših večja kot starejših. Iz mlajših obveznikov so formirali nove enote. Peter Zupan je v intervjuju kmalu po vojni povedal, da je bilo tudi ogromno prostovoljcev, ki so se enotam pridruževali še po končanih vojnih dneh. Vodstvo je opozarjalo, da je treba pripadnikom omogočiti tudi počitek in razbremenitev psihičnih pritiskov. Sklenili so tudi, da se pripadnikom omogoči enodnevni odhod domov, kjer lahko uredijo nujne življenjske zadeve. V enotah, ki so bile najbolj obremenjene, tega ni bilo mogoče doseči. Pravzaprav šele po tistem, ko se je tankovska enota umaknila iz okolice Brnika.

Značilnost gorenjske pokrajine je bilo dejstvo, da so se pripadniki TO in častniki jugoslovanske armade (JA) med seboj dobro poznali, kar se je v dneh vojne izkazalo kot velika prednost, saj so bili ti častniki dovzetnejši za mirno reševanje problemov. Kljub povečanim številom enot JA na mejnih prehodih in obmejnih stražnicah so napetosti povzročali predvsem tisti častniki, ki so bili na Gorenjsko poslani od drugod. Po 3. juliju, ko sta nasprotujoči si strani sklenili premirje, na Gorenjskem ni bilo več spopadov in enote JA so začele umik v vojašnice.

Glede oborožitve je Zupan TO in JA primerjal z Davidom in Goljatom. Nekaj orožja je bilo blokiranega v vojašnicah, a kot pravi Zupan, »smo Gorenjci škrti in ob ukazu oddaje orožja nismo oddali vsega«. Na veliko srečo! Blokirano je bilo orožje v kranjski vojašnici. Ker enota vojašnice ni zapustila, proti njej niso posredovali. Sicer pa je bila oborožitev po svoji moči majhna. Pripadniki TO so šli nad tanke armade s puškami in nekaj protioklepnimi sredstvi manjše moči (armbrust, zolja). »V njihovem osebnem pogumu in pripravljenosti za izpolnjevanje težkih nalog vidim razlog, da so se tanki skupaj z živo silo na mejnih prehodih vdali oziroma vrnili za ograje vojašnic.« Podpora okoliškega prebivalstva je bil v času vojne velika. Zupan pravi: »Domačini iz kranjske občine so lepo sprejeli tudi pripadnike TO iz drugih gorenjskih občin. Zato bi se želel zahvaliti vsem pripadnikom TO za njihovo požrtvovalnost, obenem pa tudi vsemu prebivalstvu, ki je nudilo vso pomoč pri izpolnjevanju naših aktivnosti.«

Sredi julija 1991 je imela TO na Gorenjskem 23 enot in kontrolirala 12 mejnih stražarnic, dve vojašnici (Škofja Loka in Pokljuka) ter eno strelišče, vojašnice v Kranju, Radovljici in na Bohinjski Beli, kjer so bili še vojaki JA, pa so bile pod skrbno kontrolo. V rokah JA je ostalo tudi skladišče eksplozivnih sredstev na Drulovki, kjer je imela nekaj opreme skladiščene in blokirane tudi TO. Materialne škode na Gorenjskem je največ nastalo na Letališču Brnik in po mnenju Petra Zupana je bil vseslovenski strateški pomen tega letališča podcenjen, kar najbolj kaže moč enot JA, ki so bile usmerjene na ta objekt. Peter Zupan je v enem od intervjujev dejal, da če Brnik ne bi bil tako odločno branjen, kot je bil, bi JA izvedla načrtovani desant. Njihov tankovski bataljon z najsodobnejšimi tanki M-84 bi se lahko usmeril k drugim ciljem. Pomemben je bil spopad, v katerem je Roman Marguč prestrelil kupolo poveljniškega vozila bataljona.

V strokovni literaturi je navedeno, da je imela Gorenjska 7. julija 1991 mobiliziranih in z orožjem opremljenih 3677 mož, Zupan pa poudarja, da je bilo z rednimi pozivi vpoklicanih še okrog tisoč mož, kar je bila tudi gorenjska posebnost.

V juliju so svoj sedež na Brdu imeli tudi opazovalci Evropske unije, ki so delovali neodvisno in nenapovedano. Skupaj s TO Gorenjska in polkovnikom Petrom Zupanom so obiskali mejni prehod Ljubelj, vojašnico v Škofji Loki, Brnik in pokrajinski štab.

V devetdesetih letih je Peter Zupan prejel številna priznanja za svoje delo: zlato medaljo Slovenske vojske, srebrni znak svobode, srebrno medaljo generala Maistra, red slovenske vojne in znak narodne zaščite.

V zadnjih letih svoje službene poti je Peter Zupan imel odgovorne naloge v logistiki in na področju opremljanja Ministrstva za obrambo RS.

Poleg tega, da je Peter Zupan pustil neizbrisen pečat v času osamosvajanja, je drug njegov pečat povezan z biatlonom. Dolga leta je bil predsednik odbora za biatlon pri Smučarski zvezi Slovenije in zelo aktiven predvsem v obdobju, ko je biatlon začel pridobivati veljavo tudi v Sloveniji in se je urejal Biatlonski center na Pokljuki.