Dve pripovedi enega sveta

Kranj – Čas je za počitnice in umetnost, nas nagovarja aktualna razstava slikark in prijateljic iz Škofje Loke Agate Pavlovec in Barbare Demšar. Tokrat se članici tamkajšnjega združenja umetnikov na skupni razstavi predstavljata v Mali galeriji, lahko bi rekli bratskega, Likovnega društva Kranj.

»Galerija mi je že od nekdaj všeč, dobro deluje, saj ima reden in kvaliteten program,« željo po predstavitvi v sosednjem mestu pojasni Pavlovčeva, ob tem pa Demšarjeva dodaja, da sta obe že nekaj časa kandidirali za razstavni termin in sta bili ob ponudbi za skupno postavitev seveda takoj za. Tudi zato, kot povesta, ker se zelo dobro razumeta in kljub na prvi pogled precej različni likovni poetiki obe izhajata iz podobne življenjske filozofije. Da se je Barbara kot prava pozitivka v svojih delih povsem odprla, sama pa še ne povsem, poudarja Agata, a ji prijateljica v sproščenem tonu potrdi, da je tudi ona tosmerno na dobri poti.

V pozitivnem vzdušju tudi namigneta, da sta naslov razstave Od pekla do raja izpisali z mislijo na rojaka glasbenika in eno njegovih znanih skladb. Bolj za šalo kot zares? Odgovor velja poiskati pri vseh, ki ju dobro poznajo oziroma v zapisu k razstavi umetnostne zgodovinarke Ane Debeljak, da likovna dela, ki jih tokrat razstavljata, vzbujajo zelo različna razpoloženja, vse od optimističnih veselih, razigranih občutij do melanholije in tesnobe. »Poudarjen kolorit, ki se razliva čez cela platna, je poglavitno izrazno sredstvo obeh. Ne glede na upodobljene motive umetnici spretno dokazujeta izrazno moč barve, ki odigra ključno vlogo pri gradnji razpoloženja. Pavlovčeva barve tokrat kombinira z neoprijemljivimi figurami, ki nosijo predvsem simbolno sporočilo in ekspresivno obarvajo ozračje, medtem ko Demšarjeva na svojih delih z znamenji in simboli dopolnjuje žareče podobe narave. Na prvi pogled različna slikarska izraza sta manifestacija kompleksnosti življenja.«

Obe predstavljata dela iz obdobja zadnjih nekaj let. Demšarjeva v svojih abstraktnih krajinah izkazuje pozitivno občutenje sveta in ljubezen do narave, katere imaginarni travniki so posejani s cvetlicami, drevesi in obsijani s soncem. Slike delujejo igrivo in optimistično. Pavlovčevo v umetniškem snovanju zanimajo eksistencialna vprašanja, ki se dotikajo aktualnega časa in človeka v njem. Tokrat predstavlja dela – tako male kot velike formate – iz cikla Mimobežniki, s katerimi nastavlja ogledalo sodobni družbi. Z neidentificiranimi temnimi figurami v nedoločljivi pokrajini izraža za današnjo družbo tako značilno nezainteresiranost za sočloveka. A vendarle svetloba v ozadju nakazuje upanje.

Slike ene in druge se v galerijskem sobivanju dobro počutijo, sta prepričani slikarki. So nekakšne sestre. »Ko sem pred mnogimi leti, ko Barbare še nisem poznala, videla njene slike z značilnimi lestvami in odtenki rumene v ozadju, sem si rekla, saj slika podobno kot jaz,« pove Agata; Barbara pa doda: »Jaz sem tvoje slike prvič videla v prodajalni slikarskih potrebščin Paleta in ugotovila, da prav to delam tudi jaz.« In po dveh desetletjih se na njunih slikah še vedno lahko povzpnemo k svetlobi, k soncu. Le »lojtrice« so nekoliko bolj skrite.