Odvetnik

Besedilo: Ivan Sivec: Visoški gospod (8)
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. september 2021 / 22:16  

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

Ob vrnitvi v Ljubljano sem nadaljeval z opravljanjem pripravništva pri odvetniku in politiku Antonu Moschetu, ki je bil zaslužen za uveljavljanje slovenščine po sodiščih in postavitvi Narodnega doma. Ko pa sem se z njim zapletel v precej neprijeten službeni spor – preveč sem se namreč ukvarjal z Ljubljanskim zvonom in premalo s svojo redno službo – sem se preselil k odvetniku Karlu Ahazhizhu (Ahačiču), kjer sem imel nekoliko več miru za opravljanje zadnjih izpitov za odvetniški poklic oziroma za doktorat iz prava. Piko na i pa sem pristavil decembra leta 1883, ko sem v Trstu opravil odvetniški izpit in si s tem odprl pot do samostojne odvetniške pisarne. Nadgradnja tega pa je bil doktorat, ki sem ga opravil na Dunaju nekaj mesecev pozneje. Ko sem se po pridobitvi akademskega naslova z vlakom vračal domov, mi je ves čas v glavi brnelo.

»Doktor Ivan Tavčar, doktor Ivan Tavčar.«

Pa tudi prav lepo se je bilo podpisati:

»Dr. Ivan Tavčar!«

Da mi je to kar nekaj pomenilo, pove dejstvo, da sem se pozneje – razen pri leposlovnih spisih – vedno tako podpisoval, včasih pa samo s kraticami Dr. I. T. Tako so vsi takoj vedeli, za koga gre. V vseh krogih sem namreč že postal znano ime, le svoje odvetniške pisarne še nekaj mesecev nisem imel.

V tem času, ko sem čakal na dovoljenje za svojo pisarno, se mi je pripetilo še nekaj drugega pomembnega.

3. maja let 1881 je umrl moj dobri prijatelj in sodelavec Josip Jurčič, urednik Slovenskega naroda. S Kersnikom sva se kolegialno dogovorila, da on do konca napiše Jurčičeve Rokovnjače, jaz pa prevzamem uredništvo našega prvega liberalnega dnevnika. Dela je bilo sicer veliko, a brez glasila ni napredka in tudi stranke ne.

Tako sem imel na grbi tako Ljubljanski zvon kot Slovenski narod. Ker pa se je nama s Hribarjem zdelo, da je treba prav zaradi odnosov znotraj Avstro-Ogrske bolj poudariti slovansko bit, še posebej južnoslovansko, sva z njim ustanovila in izdajala od leta 1884 naprej še štirinajstdnevnik z imenom Slovan.

Pred odprtjem moje samostojne odvetniške pisarne sta se zgodili še dve pomembni stvari. Ena v družabnem življenju, ena pa v mojem strokovnem pisanju.

Leta 1883 je namreč Ljubljano obiskal sam presvetli cesar Franc Jožef. Moram priznati, da je bil drugače po mojem prepričanju dober vladar in da sem ga po svoje spoštoval, le za slovanski živelj ni imel veliko posluha, za slovenskega pa premalo.

Kako smo bili tedaj Slovenci pohleven narod, povejo Gregorčičevi verzi, napisani ob 600-letnici habsburške vladavine na Kranjskem in Štajerskem. Takole je glede cesarja zapisal pesnik, ki sem ga sicer iskreno občudoval:

»Njemu so vdani vsi narodi zvesto, a vendar zvestejšega od slovenskega ni!«

Slovenski politik Fran Šuklje pa je bil bolj kritičen. Menil je:

»Med slovenskim narodom je bilo ob prihodu Franca Jožefa v Ljubljano veliko pristnega patriotskega navdušenja, pa tudi – hlinjenja!«

Hinavščino imamo menda Slovenci prav zaradi svoje zgodovinske podrejenosti v krvi. A če to vzamemo z druge strani, to ni niti slaba lastnost, saj pod tujim škornjem le tako lažje – preživiš!

Kako smo bili Slovenci v tistem času še neozaveščeni, povedo naslednje Šukljetove zapisane besede:

»Na lastne oči sem videl, kako so na cesti, ko se je cesar peljal mimo s kočijo, kmečka dekleta pokleknila na kolena kot pred božjim stvarstvom.«

Po mojem cesar Franc Jožef ni bil toliko neumen, da se ne bi zavedal, da se Slovenci v avstro-ogrskem objemu ne počutimo najbolje. Zato se je od malega učil tujih jezikov, pa ne samo češkega in poljskega, temveč je nekaj besed znal spregovoriti tudi po naše.

Znana je tudi prigoda, ko se je cesar na svojem potovanju po Kranjski ustavil v eni od vaških gostiln in se pritožil, da je lačen. Gostilničar mu je odvrnil, da nima nič drugega za pod zob kot samo navadno klobaso. Ko pa je cesar ugriznil vanjo, je navdušeno vzkliknil:

»Pa saj to ni navadna, to je kranjska klobasa!«

Toliko o cesarju in njegovem odnosu – do nas! Tako navdušeni kot anekdotični zapisi so mi samo pritrjevali vse tisto, kar sem že vedel o položaju Slovencev znotraj Avstro-Ogrske. Vse skupaj pa vam tega nisem zapisal kar tako, brez razloga, temveč s posebnim namenom, ki vam ga bom pojasnil v naslednjem poglavju. Obisk cesarja Franca Jožefa v Ljubljani je meni namreč spremenil življenje oziroma je imel dolgoročne življenjske posledice. No, boste že prebrali!

(Se nadaljuje)