Meja na razvodnici

»Treba je zbrati pogum in priznati, da smo imeli /z rapalsko mejo/ nekaj sreče. Kar je tudi prav, saj je po končani prvi svetovni vojni, ko smo padli v igro velikih, nismo imeli. Sile antante so Italiji s tajnim londonskim sporazumom obljubile ozemlja, ki niso bila poseljena z italijanskim prebivalstvom. Šlo je za barantanje z ozemljem avstro-ogrske monarhije, katerega del sta bili tedanji deželi Kranjska in Primorje. Italija je za to, da bi zadovoljili apetite politikov in generalov v Rimu, plačala visoko ceno. Okoli 600.000 mož je pustilo življenja na skoraj 600 km dolgem italijanskem bojišču, ki je obsegalo tirolsko (več kot 450 km) in soško fronto (dobrih 90 km). Slovencev pri tem mešetarjenju nihče ni resno jemal in rapalska meja je skoraj čez noč odrezala tretjino slovenskega narodnega ozemlja. Meja se je gledano iz Ljubljane pojavila takoj za Logatcem in vse zahodno od nje se je znašlo v tuji državi. Za mejo so z leti zrasle železobetonske utrdbe in tja so bili nameščeni tisoči italijanskih vojakov, da bi jo varovali. Primorski rojaki, ki so ostali na drugi strani meje, so bili podvrženi intenzivni asimilaciji, in tako naj bi ostalo na vekomaj. Danes lahko morda že realno dojamemo, da naša zahodna meja ni samoumevna. Je posledica druge svetovne vojne in ponovne priključitve izgubljenega ozemlja. Rapalsko mejo so namreč leta 1920 uradno potrdili in podpisali vsi udeleženci, s čimer je postala pravno in formalno veljavna. Tudi zadnji ukaz italijanski vojski po kapitulaciji jeseni leta 1943 je bil: umik nazaj na staro (rapalsko, op. a.) državno mejo. Če bi leta 1945 Primorsko in Trst osvobodili zavezniki, bi bila ta meja brez vsakega dvoma še dandanes za Logatcem in do leta 1990 bi se po kavbojke vozili v Postojno. Samo zaradi slabe vesti nam Primorske in Notranjske nihče ne bi vrnil. Tudi Južne Tirolske, poseljene z večinsko avstrijskim prebivalstvom, v sto letih ni nihče vrnil matični Avstriji ...« (str. 11–12)

Ta knjiga je izšla ob lanski stoletnici podpisa rapalske pogodbe. Ko je leta 1999 Tomaž Pavšič izdal knjigo Ob stari meji, si nismo mislili, da bo ta meja v naslednjih desetletjih vzbudila tako zanimanje. Znova smo jo odkrivali, zdaj pa smo s to knjigo dobili še vodnik do vseh 61 glavnih mejnikov, ki povečini še stojijo ob nekdanji meji. Opisom krajev in poti do njih je dodanih veliko nadvse zanimivih zgodb. Sicer pa je rapalska meja danes predvsem pričevanje o zgodovinski zmožnosti našega naroda, da to mejo prestavi daleč nazaj na zahod!