Na prvem mestu so ljudje

Januarja je vlogo direktorice Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik prevzela doc. dr. Viktorija Tomič. Z nami je spregovorila o prednostnih nalogah, investicijah ter kadrovskem pomanjkanju.

Kako se počutite ob prevzemu vloge direktorice bolnišnice in kakšne so vaše prednostne naloge v prvih mesecih na tem položaju?

Direktorica sem prve mesece, sem pa kliniko vodila že dobro leto pred tem v funkciji vršilke dolžnosti direktorice. Občutki so mešani, seveda je veliko nekih pozitivnih izzivov, ki pravzaprav vedno čakajo nekega direktorja, obenem pa občasno tudi dvomi in malce strahu, kako kaj izpeljati. Ne moremo reči, da je vse urejeno in da je preprosto voditi javnozdravstvene zavode v Sloveniji, a vendar sem že po naravi optimistka, ki jo težko spraviš do tega, da bi rekla, da se kaj ne da. Zrem preprosto z optimizmom, saj sem že trideset let na Golniku, kliniko dobro poznam, ljudi dobro poznam in vedno sem sogovorniku znala povedati, da je na Golniku veliko dobrih ljudi, ki so delavni in naredijo ogromno za to, da je dobro ime Klinike Golnik vzdrževano. Verjamem, da bomo zmogli in verjamem, da bo prej ali slej vse urejeno tako, da bomo tudi v javnozdravstvenem sistemu lahko normalno pluli.

Bi s tem optimizmom opisali svoj slog vodenja?

Zagotovo. Pozitivno in tisto, kar je pri meni vedno v ospredju, so ljudje. Ne glede na to, ali govorimo o javnih službah, gospodarskih družbah ali zasebnih podjetjih. Uspešna in dobra so tista podjetja, kjer so na prvem mestu ljudje – zaposleni. Da jih vidiš in slišiš, se pogovarjaš, da poskušaš slediti vsemu, kar ti zakonodaja nalaga, in seveda da je za bolnike ustrezno poskrbljeno. In da pri tem ne pozabiš na ljudi, ki to izvajajo. Znotraj tega reguliranega sistema je treba narediti, kar se le da. Vedno se trudim ponuditi ljudem čim več.

Klinika se je lotila pomembnega izziva oziroma investicije – Nacionalnega izolacijskega centra Klinike Golnik.

To je zagotovo izredno pomemben del naše prihodnosti. Vemo, da se bomo znašli v neki naslednji pandemiji, ki zagotovo bo, vendar je težko napovedati, kdaj. Zagotovo bo respiratorna, kar pomeni, da se moramo učiti iz tega, kar smo z muko in težavo spremljali ob pandemiji covida-19. Slovenija zagotovo potrebuje bolnišnico, ki je že arhitekturno narejena tako, da lahko ob naslednjem izbruhu poskrbimo za ustrezne izolacije. Da lahko nameščamo bolnike, ki potrebujejo izolacijo, in da bi krepek delež teh bolnikov obravnavali mi ter Infekcijska klinika v Ljubljani. S tem bi lahko v precejšnji meri razbremenili preostalo zdravstvo in ne bi prihajalo do ukinjanja programov, kot je bilo to pri covidu-19. Ta novogradnja bi pravzaprav tudi uredila celotno zgodbo tuberkuloze tako, kot mora biti. Glede na to, kako uspešni smo s svojim programom obvladovanja tuberkuloze v Sloveniji, bi si ta hiša zaslužila take razmere tako za laboratorij kot za oddelek, kot temu pritičejo. Je pa ta investicija nekaj, kar bi dolgoročno gledano v slabih epidemioloških razmerah res pomagalo celotnemu slovenskemu zdravstvenemu sistemu.

Gradnja je bila predvidena za začetek leta 2024, trajala naj bi tri leta, vendar za zdaj še ne gradite. Kje se je zataknilo?

Za zdaj še vedno čakamo na gradbeno dovoljenje. Čakamo ga nenavadno dolgo – glede na to, da smo vlogo oddali že v prvi polovici oktobra. Nekoliko se je morda zakasnilo tudi, ker na ministrstvu že kar precej časa odgovarjajo v smislu, da poskušajo racionalizirati vse gradnje, vključno z gradnjo regionalne bolnišnice Gorenjske, za katero pa pravzaprav še ni niti določeno, kje bo. Na drugi strani pa je naš projekt tako dobro narejen in vseobsegajoč, natančno izdelan, vendar v mirovanju, naprej pa gredo morda celo nekateri projekti, ki niso še v tej fazi ter tako dobro pripravljeni. Poleg gradbenega dovoljenja pa potrebujemo še pristanek ministrstva za zdravje, ki je tisti ultimativni naročnik. Čakamo na začetek in seveda upamo, da bo začetek, in to na Golniku. Bolnišnica kot taka namreč ne bo opustila uporabe obstoječe stavbe. Del bolnišničnih kapacitet in ambulantni pogon bosta ostala v stari hiši.

V novi stavbi pa ...?

Načrtovanih je do devetdeset postelj, preselila se bo intenzivna enota, oddelek za tuberkulozo in netuberkulozne mikobakterije, potem pa bomo videli, katere hospitalne vsebine bodo še šle v novo bolnišnico, zagotovo pa del naših vsebin ostane v obstoječi stavbi in tudi vse specialistične ambulantne. Ambulantnega pogona v novi bolnišnici ne načrtujemo, z izjemo nove urgentne ambulante z možnostjo izolacije.

Ali boste na novo zgrajene prostore lahko kadrovsko napolnili?

Zagotovo, saj tukaj ne gre za to, da bi podvojili hospitalne kapacitete. Te bomo zadržali približno take, kot so zdaj, in to tudi s sedanjim kadrom lahko pokrijemo. Ne glede na to, kolikšen je primanjkljaj, še vedno znamo stopiti skupaj in z organizacijskimi ukrepi izpeljemo tako, da lahko ponudimo maksimalno število postelj in da so pacienti še vedno varno obravnavani. Dodatna težava pri tem je, da nimamo več kvadratnega metra, kamor bi lahko povečali ambulantni pogon in diagnostične enote. Ko bi se sprostile kapacitete znotraj obstoječe stavbe, bi pri ambulantnem delu lažje zadihali. V prihodnjih letih pričakujemo tudi nekaj opravljenih specialističnih izpitov in računamo, da se bodo naši mladi kolegi odločili zato, da ostanejo na Kliniki Golnik. Seveda pa je na strani zdravstvene nege tako kot povsod – je, kar je. Ves čas se trudimo in iščemo nove sodelavce, predvsem je težava pri srednjem kadru, diplomirane medicinske sestre se še nekako da dobiti, srednjih pa ne. Ne vemo več, kaj narediti, kaj ponuditi, kako privabiti kadre s srednjih medicinskih šol. Je pa to težava vseh zdravstvenih ustanov in vsekakor zadeva, ki jo bo morala rešiti stroka oziroma zbornica.