Pokojni kapelski župnik in dekan Polde Zunder (11. 11. 1942 – 28. 10. 2024) z duhovnim pomočnikom Ephraimom Osinakachukwom iz Nigerije. / Foto: Jože Košnjek

Pokojni kapelski župnik in dekan Polde Zunder (11. 11. 1942 – 28. 10. 2024) z duhovnim pomočnikom Ephraimom Osinakachukwujem Nwaohirijem iz Nigerije / Foto: Jože Košnjek

Zadnje potovanje Poldeta Zundra

Zveza koroških partizanov iz Celovca je letošnjo spominsko slovesnost organizirala na pokopališču v Borovljah pri spomeniku 49 padlim in že po vojni pobitim partizanom. Mnogih niso nikdar našli, saj so jih bežeči ustaši in domobranci 9. in 10. maja, ko je bilo vojne uradno že konec, umorili in zmetali v Dravo. Na boroveljski svečanosti je govorila državna sekretarka v Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki jo je spremljala nova slovenska generalna konzulka v Celovcu Maja Balant Slobodjanac.

V nedeljo so se v Železni Kapli poslovili od svojega dolgoletnega župnika in dekana Poldeta Zundra, enega od najbolj poznanih slovenskih dušnih pastirjev na Koroškem. Od duhovniške posvetitve leta 1967 – rojen je bil 11. novembra leta 1942 v Kokju v župniji Dobrla vas – je med ljudi prinašal veselje v življenje, ljubezen, medsebojno spoštovanje, ustvarjalnost in sodelovanje. Poldej, kot so ga klicali mnogi, ni bil le duhovnik. Izjemno rad je bil med mladimi. Prirejal in režiral je igre. V Železni Kapli, kjer je bil duhovnik več kot štirideset let in je dolgo skrbel tudi za fari Rebrca in Obirsko, je skupaj s Slovenskim prosvetnim društvom Zarja obnovil farno dvorano. Pisal je za slovenski spored avstrijske radiotelevizije ORF in za slovenske časopise, zlasti za Nedeljo. Bil je navdušen nogometaš. Ko je še zmogel, se je z mladimi kot igralec in kasneje kot trener podil za žogo. Njegova srčna zadeva pa je bil Mladinski center v stari graščini – komendi na Rebrci. Leta 1979 so ga na njegovo pobudo začeli obnavljati in v njem prirejati Tedne mladih umetnikov. Več tisoč mladih koroških Slovenk in Slovencev je skupaj z mentorji iz Koroške in Slovenije preživelo en teden v rebrškem gradu. »Vesel sem, da živim,« je povedal pred dvema letoma na praznovanju svoje osemdesetletnice, ko je bil izbran za častnega občana občine Železna Kapla - Bela. Pred tem je prejel tudi Tišlerjevo nagrado. Bil je med najbolj vztrajnimi zagovorniki jezikovnega sožitja in enakopravnosti v koroški Katoliški cerkvi. »Moje oznanjevanje bi bilo prazno, če v Kapli in na Rebrci ne bi prišli do tega, da je razumevanje med slovensko in nemško govorečimi nekaj posebnega,« je povedal o jezikovnem sožitju v Cerkvi.

S pokojnim duhovnikom v najbolj žlahtnem pomenu besede sva se kar dolgo poznala. V imenu Gorenjskega glasa mu izrekam zahvalo, da je vselej našel čas za naš časopis in še posebej za izletnike Gorenjskega glasa, ki so se med obiskom Koroške ustavili tudi v Železni Kapli. Hvala!