Hči nekdanje biatlonke blesti v nordijski kombinaciji

Vašca – Tadeja Brankovič je mama postala še kot aktivna biatlonka. Njena prvorojenka, hčerka Maša, je z njo potovala po prizoriščih svetovnega pokala. Že kot otrok je bila v stiku z vrhunskim športom in manj kot 15 let kasneje sama dosega uspehe – sicer še ne na ravni svoje mame, a vsekakor mlada športnica iz Vašce pri Cerkljah veliko obeta. Pri komaj 15 letih je v začetku januarja v Planici postala članska državna podprvakinja v nordijski kombinaciji.

Vas je ta uspeh presenetil?

Prvič sem tekmovala med članicami, tako da mi ta uspeh pomeni največ doslej – tudi zato, ker smo bile na startu vse najboljše v Sloveniji. Nisem vedela, kaj pričakovati, tako da sem bila kar malo presenečena. Za zmagovalko, najboljšo slovensko nordijsko kombinatorko Emo Volavšek, sem zaostala manj kot minuto, samo v teku 13 sekund, kar mi veliko pomeni in je dober kazalnik moje pripravljenosti. Tekmo sem sicer vzela bolj kot pregledno, ta uspeh pa mi je vsekakor odprl kar nekaj vrat. Ne glede na to se zavedam, da sem še mlada in da ne smem prehitevati, tako da za zdaj ostajam na tekmovanjih mladinske konkurence, potem pa bomo videli, kako bo šlo naprej. Sem članica mladinske reprezentance in letos bo glavni cilj mladinsko svetovno prvenstvo, ki bo februarja v Združenih državah Amerike. Tudi to bo zame prvič. Če se vse posreči, je potem v igri celo nastop na članskem svetovnem prvenstvu v Trondheimu.

Ste pred sezono razmišljali, da bi bilo to mogoče?

Vsekakor ne. Moj cilj je bil uvrščati se med najboljšo deseterico v Alpskem pokalu, potem pa sem bila že na prvi tekmi presenečena nad tretjim mestom. Mislila sem, da je v tem tekmovanju konkurenca močnejša. Želela bi si tega, da ne bi šlo vse tako hitro. Po tej tekmi so se moja pričakovanja dvignila. V Alpskem pokalu si vedno želim biti med najboljšimi tremi ali vsaj med šesterico. Pred sezono sem razmišljala tudi o mladinskem svetovnem prvenstvu, a se mi je še to zdelo precej nemogoče, saj imam močno konkurenco v klubskih kolegicah Teji Pavec in Tii Malovrh. Na članskem državnem prvenstvu sem dokazala, da sem tudi jaz lahko zraven.

Naredili ste velik preskok.

Drži. Največ zaslug zato imata moj klubski trener v SK Triglav Kranj Anže Brankovič, ki je moj stric, in trener v Državnem panožnem centru Igor Jelen. Ne smem pozabiti tudi na svojo mami, ki mi nudi vso podporo. Pomaga mi pri kakšnem treningu, vskoči, ko je treba, se pa ne vmešava v delo trenerjev, kar mi je zelo pomembno. Nima te želje. Vsak njen nasvet glede tekaškega dela pa je dobrodošel. Velik del pri napredku sem seveda naredila sama.

Ko gresta z mami na smuči, katera je hitrejša?

Lahko se pohvalim, da jo kakšno sezono že prehitim, po navadi mi ne more več slediti.

Ste boljši v tekih ali skokih?

Doslej sem bila vedno v tekih, kaže pa se, da tudi v skokih nisem tako šibka. Vsekakor pa tek ostaja moja glavna disciplina.

Zimski športi so pri vas doma. Mami je bila biatlonka, stric smučarski skakalec ... Kako to, da ste izbrali nordijsko kombinacijo?

Skakati sem začela že zelo zgodaj, teči pa pravzaprav še prej. Vpisali so me v skakalni klub. Morda zato, ker je mami še tekmovala in je veliko potovala, moj stric pa je bil trener v SK Triglav in sem bila pri njem velikokrat v varstvu. Bil je moj prvi trener, nato me je treniral Aljaž Vodan. V klubu imamo do 15. leta starosti obvezne tako skoke kot nordijsko kombinacijo. Ta šport mi je postal všeč in sem se odločila, da bom nadaljevala. Nordijska kombinacija združuje dva športa, ki sta mi res pri srcu. Treniram petkrat do šestkrat tedensko.

Na biatlon niste pomislili?

Velikokrat, a za zdaj ostajam tukaj. Bomo pa videli, kako se bo vse skupaj razpletalo. Prihodnost nordijske kombinacije, sploh ženske, že v svetu ni najbolj optimistična. Plan B je biatlon, o čemer pa trenutno še ne razmišljam. Sem pa poskusila streljati. Mami pravi, da mi je šlo kar dobro. Cilj v športu, katerem koli že, je zmaga na tekmi svetovnega pokala in olimpijska medalja. Takšne želje imajo večinoma vsi mladi športniki, uspe pa redkim. Vsekakor se bom trudila še naprej.

Kako pa je s šolo?

Sem v prvem letniku športnega oddelka Gimnazije Franceta Prešerna. Bil je velik preskok, a sem bila že iz osnovne šole navajena na organizacijo in disciplino. Kar hitro sem se prilagodila. Čaka me še kar nekaj šolanja in tudi poklicno bi rada ostala povezana s športom, da bi bila na primer kineziologinja, športna psihologinja, trenerka ...

Vam ostane kaj prostega časa?

Nekaj ga. Rada igram nogomet, tudi druge športe z žogo, badminton, grem na tekaške smuči ... Tudi v prostem času je v ospredju šport.