Med sanjami in oglasi

Pregledujem nepremičninske portale. Ogledujem si številke, kvadratne metre, lokacije in cene, ki se zdijo vse bolj nedosegljive. Trg nepremičnin se premika naprej, a stanovanja za mlade ostajajo težko dosegljiva. Včasih se zdi, da so obljube, ki jih slišimo od politike, vedno za korak prepozne – obljube, ki bi morale ustvarjati realno možnost, a pogosto ostanejo besede na papirju. Vsaka nova vlada napoveduje spremembe. Obljublja gradnjo novih stanovanj, olajšanje dostopa do financiranja, podporo mladim in tistim, ki si želijo svoj prvi dom. A tržna realnost te obljube pogosto prehiti. Nepremičninski trg ostaja in postaja vse bolj krut: ponudbe so omejene, lokacije prestižne, cene nerealne. In tako vsak oglas, ki ga vidimo, ne odraža le fizične kvadrature, temveč tudi razkorak med pričakovanji in resničnostjo. Na trgu nepremičnin se jasno kažejo neenakosti. Nekateri že imajo, pogosto več kot dovolj, in si želijo še več – luksuznih stanovanj, prestižnih lokacij, dodatnih kvadratnih metrov. Drugi pa si niti v sanjah ne morejo privoščiti svojega doma.

Gledanje teh oglasov je lahko prav moreče. Pa ne zaradi osebnega položaja ali financ, temveč zaradi same strukture trga, ki ne dopušča preprostih rešitev. Stanovanja se spreminjajo v številke, ki pa jih žal ni dovolj. Če so si naši starši v preteklosti lahko omislili svoje stanovanje (seveda v velikih primerih s krediti ter trdim delom), trenutna situacija na trgu kaže, da mladi o svojih, lastniških stanovanjih lahko le sanjamo. Cene gredo v nebo – pa ne le za nakup, tudi najemnine niso nič bolj prizanesljive.

Pred dnevi je v Kranjski Gori potekala tretja javna razprava o stanovanjski problematiki in pripravi občinske strategije. Dogodek, ki bi moral odpirati ključna vprašanja o prihodnosti bivanja, je minil skoraj neopazno. Udeležencev je bilo malo, mladih pa sploh ne. To je skrb vzbujajoče. Ne zato, ker bi manjkalo zanimanja, temveč ker se zdi, da so mnogi izgubili vero, da bi se s takšnimi razpravami sploh lahko kaj premaknilo. Ko mladi ne verjamejo več, da ima njihov glas pomen pri vprašanju, ki jih najbolj zadeva, to ni le problem udeležbe – to je simptom izgubljenega zaupanja v sistem, ki bi moral graditi prav njihovo prihodnost.

Stanovanjska problematika mladih ni zgolj statistika ali politična tema. Je vprašanje dostopnosti, možnosti in dostojanstva. Je vprašanje, ali bo vsak posameznik lahko začel svoje življenje s temeljem, ki ni zgrajen le iz obljub, ampak iz dejanske priložnosti. Je vprašanje, ali bo mogoče zadovoljiti osnovno človeško potrebo – prostor, kjer se počutimo doma.