Krave na paši v Sokolskem domu

Škofja Loka – Umetnica Lara Ješe, magistrica slikarstva, ki je študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, z izkušnjo študijskega izpopolnjevanja na Akademiji lepih umetnosti v Leipzigu​ na področju slikarstva in grafike in triletnim ustvarjalnim bivanjem v švicarskem Zürichu, v zadnjih letih spet živi in ustvarja v Kranju, natančneje v domačem kraju Jama ob desnem bregu Save. Deluje na več področjih vizualne umetnosti, raziskuje različne medije in tehnike ter izrazito ne ostaja zvesta nobenemu prepoznavnemu in kontinuiranemu slogu, razen ponavljajoči se figuralni živalski motiviki, ki jo dopolnjujejo simbolni elementi. Razstavlja skupinsko in samostojno tako v Sloveniji kot v tujini ter za svoje avtorske projekte pogosto združuje moči z drugimi ustvarjalnimi in tehničnimi sodelavci. Udeležuje se domačih in mednarodnih likovnih simpozijev, rezidenc in tekmovanj ter je prejemnica priznanj in nagrad doma in v tujini. Njena dela so v zbirkah po vsem svetu, med drugim v ZDA, Švici, Nemčiji in Angliji. Poleg ustvarjanja tudi poučuje manjše skupine, organizira likovne kolonije in delavnice ter se zanima za povezavo med umetnostjo, duševnim zdravjem in osebnim izražanjem.

Potem ko je lani v Dvorani Simona Jenka v Mavčičah predstavila svoj opus na temo konja, tokrat na ogled postavlja različne upodobitve še ene živali iz podeželskega hleva. Tokrat so to podobe krav, bikov in telet, ki so sicer del njene dvanajstletne slikarske, kiparske, fotografske in grafične produkcije. Kot pravi sama, je razstava zasnovana kot mozaik serij in samostojnih del, ki so plod mnogih načinov pogleda na kravo, portret, družino, tradicijo, travmo ter nacionalno identiteto. Z Laro Ješe sva se pogovarjala o njenem slikarstvu, ki bo do 19. septembra, kot zapisano, na ogled v Sokolskem domu.

Zakaj naslov Slovenske krave? Mar si niso kljub različnim pasmam krave med seboj precej podobne ne glede na nacionalno poreklo? Se razlaga skriva v vaših besedah k razstavi, da jo posvečate svojim prednikom ter vsem njihovim kravam in bikom?

Pravzaprav to ni razstava o kravah, ampak o moji rodbini, ki izvira iz Slovenije, jaz pa sem morala iti malo po svetu, da sem se tudi sama zavedela svojih lastnih korenin. Začutila sem, da je čas za razstavo, ki jo sicer gradim že dlje časa. Na začetku je bilo to nezavedno, bolj je šel ta dvanajstletni likovni projekt h koncu, bolj sem tudi ugotavljala, da to počenjam iz občutka pripadnosti svojim koreninam. Korenine so tudi slovenske krave, sicer pa domače Urhove krave mojega strica Lojzeta.

Je bila prva slika – tista, ki na tej razstavi manjka – naslikana v Švici?

Prvi obrisi tega projekta segajo še domov na Jamo, pa v moja študijska leta v Ljubljani in nato v Leipzigu. Nadaljevala sem ga v Zürichu, zdaj se zaokrožuje pri izvoru na Jami. Recimo da je slika iz Švice pogrešana, a je vseeno del te družine, ki jo tu predstavljam. Ni mi je uspelo pridobiti za razstavo, a sem tudi njej namenila svoje mesto. Tu je QR koda, preko katere pridete do njene fotografije. Vse krave sem hotela zbrati na enem mestu in zdaj sem pripravljena, da bodo nekatere morda šle tudi od doma.

Doslej niso šle v prodajo?

Skrivala sem jih v kleti in jih nisem upala niti kazati niti razstavljati. Morda sem se jih tudi nekoliko sramovala.

Sramovala?

Da. Verjetno sem se v nekem obdobju malo sramovala tudi svojega porekla, a sem se ga kasneje vedno bolj zavedala in do njega razvijala vedno večji ponos. Zdi se mi, da je skupaj s slikami zorelo tudi moje dojemanje lastnih korenin. Dozorelo je, ko sem se vrnila iz tujine domov.

Krave imajo imena in številke, torej ne gre le za slike, ampak portrete.

Kot sem omenila, so to krave mojega strica in so bile do mojega prihoda na farmo neimenovane. Dala sem jim imena in jih zapisala v njihove potne liste. Nekatere imajo tudi nekoliko bizarna imena, recimo Debela gospa ali pa Sveta krava, kar je včasih povzročilo nemalo smeha, ko so prispele v klavnico.

Ampak sama sem se toliko časa družila z njimi, jih proučevala, fotografirala, risala, da sem jih doživela tudi kot osebe. Ugotovila sem, da imajo različne značaje, da se različno odzovejo na posamezne stvari. Nekatere so zelo prijazne, strpne, spet druge ravno nasprotno, že kar malo zlobne. Ene imajo teličke zelo rade, druge jih kar z rogmi odrinejo. Nekatere delujejo nervozno, druge so umirjene, oboje pa predvidljive, ko jih enkrat spoznaš.

Krav, bikov in teličkov, ki jih gledamo na razstavi, ni več?

Razen ene krave. Tista ima za letnico rojstva še vedno vijugico. Ampak saj tudi veliko bolj in manj znanih ljudi, upodobljenih na slikah, ni več. To je naravni cikel življenja, od rojstva do smrti.

Ampak s portretom nekako podaljšujemo življenje, na neki način ste ga svojim portretirancem podaljšali tudi vi?

Zdaj so večni. Portretiranje je kupovanje večnosti, mi je že pred leti rekel mentor, ko sva se pogovarjala, ali krava sploh lahko ima portret, ali ima glavo ali obraz.

Vi ste jim dali obraz.

Saj ga tudi imajo. Jaz sem jih dodobra spoznala tudi po obraznih potezah.

Razstava se s sten širi tudi v prostor, v predstavitvi projekta Slovenske krave posegate po različnih medijih, od slik, kolaža in grafik do prostorskih postavitev in videa ...

Ne gre zgolj za razstavo, ampak tudi neke vrste življenjsko zgodbo, tako mojo kot moje družine, in ima kot taka več nivojev razumevanja. O nekaterih govorim z lahkoto, ob nekaterih sem zelo tiha. Takrat se skrijem za kravo, ki sicer ne govori, a pove vse tisto, česar ne zna povedati z besedami.

V proces vašega dela obiskovalce povedeta tudi dva ekrana z videoposnetki in fotografijami.

Obžalujem, da jih ni več. Kar nekaj zanimivih performansov, ki so nastajali pri mojem delu s kravami, je bilo, a žal nisem imela vedno na voljo fotografa oziroma snemalca. Na razstavi videoposnetka hkrati tudi potrjujeta, da gre za resnične krave, prav tiste, ki sem jih kasneje tudi upodobila.

V Galeriji Sokolskega doma zadiši tudi po otavi. Ste želeli obiskovalcem približati vzdušje hleva?

Seveda sem imela v mislih tudi razstavo v hlevu, da bi občinstvo morda moralo nekoliko umazati čevlje. No, to mi ni uspelo, pa sem zato hlev priredila v galeriji (smeh).

Sicer pa sem s provizorično postavitvijo ograde in otave v namišljenih jaslih lahko slike na steni spustila skoraj do tal in jih na neki način prizemljila. Del mojih krav je tako v hlevu, del je klasično razstavljenih na stenah, največje delo Brezmadežno spočetje pa v cerkveni kompoziciji visoko na steni – ter pod njim majhen kipec zlatega teleta Pokédol (Pocket Idol).

Da bi imeli portret krave, vrhunsko umetniško delo, na primer v dnevni sobi nad sedežno garnituro ali pa na velikem formatu na hodniku, je najbrž treba imeti nekaj poguma, mar ne?

Tega sicer ne vem, bom pa danes preverila med občinstvom. Zato sem pripravila glasovanje za najboljšo kravo. Vsaka slika ima spodaj listek, na katerega se z malimi nalepkami glasuje (pogovor je potekal pred glasovanjem, katerega rezultati so v poudarku, op. a.). Moram reči, da me je po dosedanjih komentarjih presenetilo navdušenje nad slikami. Pravzaprav sem bolj pričakovala odpor do takih slik.

Je med ljudmi že zakrožilo o tisti slikarki, ki slika krave?

Seveda. Krave so se zelo prijele, bolj kot moj prejšnji cikel s konji. Na družbenih omrežjih mi vsi pošiljajo vice o kravah in fotografije teh čudovitih živali v različnih različicah. Morda sem res že nekoliko dobila nalepko tiste, ki slika krave.