Bila je huda Nevihta

Z operacijo Nevihta je vojska Republike Hrvaške pod vrhovnim poveljstvom predsednika in nekdanjega Titovega generala Franja Tuđmana osvojila ozemlje samooklicane Srbske republike Krajine. Skrbno načrtovana operacija je ob logistični podpori ZDA dejansko potekala kot nevihta, vse je bilo končano v štirih dneh. »Operacija Nevihta (hrvaško Operacija Oluja) je bila vojaška operacija, ki sta jo izvedli hrvaška vojska ter policija in je potekala med 4. in 7. avgustom 1995. Z uničenjem samooklicane Srbske republike Krajine sta prevzeli nadzor nad večjim delom Hrvaške in s tem zaključili hrvaško osamosvojitveno vojno. Predhodnica je bila uspešno izvedena operacija Blisk.« Hrvaške sile so štele 200.000 vojakov, 350 tankov in 500 topov. Srbske sile pa le 27.000 vojakov, 200 tankov in 250 topov. »Akcija se je pričela 4. avgusta ob 5. uri z raketno-topovskimi obstreljevanji, ki so jim sledili napadi pehote. Uro pred napadom so radarje Srbske Krajine onesposobila vojaška letala ZDA. Knin je padel že 5. avgusta popoldan. Hrvaška vojska se je 6. avgusta združila z Armado BiH na reki Korani ob Bihaću. 7. avgusta se je na Kordunu predal poveljnik 21. korpusa Vojske Srbske Krajine. 8. avgusta so se operacije zaključile pri Dvoru na Uni na meji z Bosno. Hrvaška stran je imela 174 žrtev, srbska pa 575. Do popolne kontrole nad hrvaškim ozemljem je manjkalo še Podonavje. Hrvaška vojska je ob osvajanjih posamezno ali množično morila srbske civiliste ter požigala in plenila srbske vasi in mesta. Večina srbskih civilistov je bila pregnana na srbska ozemlja v Bosni, od koder so pobegnili večinoma v Srbijo. Po podatkih OZN je bilo pregnanih 150.000 ljudi, drugi viri trdijo, da jih je bilo med 200.000 in 250.000. Hrvaški zločini nad preostalimi Srbi in njihovim imetjem so se dogajali tudi po zaključku operacije. Nekatere izmed njih je hrvaško pravosodje pozneje sankcioniralo, nekateri pa še čakajo na pravico na Hrvaškem ali pred haaškim sodiščem. 5. avgust je bil kasneje razglašen za hrvaški državni praznik – dan zmage in domovinske hvaležnosti.« (Vir: Wikipedija, geslo Operacija Nevihta)

Srbska republika Krajina (pokojna)

Dodajmo še pojasnilo, da je samozvana Srbska republika Krajina obsegala dva velika teritorija. Prvi je bil ta, ki leži ob zahodnih mejah Bosne in Hercegovine in je bil zavzet v Nevihti. To ozemlje je obsegalo pokrajine Banija, Kordun, Lika, del severne Dalmacije (okrog mest mest Knin, Vrlika, Drniš, Kistanje, Obrovac in Benkovac) in del zahodne Slavonije (okrog mest Pakrac, Okučani in Jasenovac). Drugi pa je bil v vzhodni Slavoniji, ob Donavi oziroma ob meji s Srbijo, okrog mest Vukovar in Vinkovci. Tega je Republika Hrvaška ponovno prevzela leta 1989, po mirnem dogovoru med hrvaško državo in srbskimi lokalnimi oblastmi. In kot rečeno: obletnico teh zmagovitih operacij so proslavili z zagrebško parado. »Na slovesnosti v prisotnosti državnega vrha so sodelovale vse veje hrvaških oboroženih sil – kopenska vojska, mornarica in letalstvo, ki jih je predstavljalo okoli 3400 vojakov in 500 vozil. V programu parade je bil polet celotne eskadrilje hrvaških lovcev in prikaz bojnih letalnikov, oklepnih vozil in tankov. Plovbo mornarice so iz Dalmacije prenašali na velikih zaslonih.« (Vir: MMC RTV SLO)

Spomini na Nevihto

Nikoli ne bom pozabil pogledov, ki sem jih doživel med vožnjo na morje in nazaj poleti 1996, komaj leto po Nevihti. Takrat še ni bilo sedanje avtoceste A1, vozili smo se po regionalni cesti mimo Karlovca, Plitviških jezer in skozi Knin. Pogledi na požgane hiše, gospodarska poslopja in cerkve vzdolž cele poti so bili pretresljivi. Nekdaj beli, zdaj črni zidovi, iz katerih štrli le še nekaj ožganih »špirovcev«​ … Poleti 2018 sem ob vožnji z avtodomom skozi iste kraje po avtocesti zapisal: »Nisem kmet, a sem navajen vožnje po deželah, kjer so kmetijske površine ob cesti v celoti obdelane. Ko se voziš skozi Liko in po zahodni Bosni, pa te v oči dobesedno bodejo širne zapuščene planjave z visoko nepokošeno travo. Očitno je, da so bile nekoč obdelane, zdaj pa je že dolgo vse zapuščeno. So to polja Srbov, ki so zbežali med Olujo (1995), ali tudi sicer ni ljudi, ki bi jih obdelali? Če ne pokosili, pa vsaj popasli. To je tudi vprašanje dotičnim državam, ki dopuščajo tako porazni pogled.« In še spomin na sprehod v okolici avtokampa pri Plitviških jezerih. Naletim na veliko srbsko pokopališče, večina grobov je zanemarjenih, le nekaj je svežih gomil, veliko pa duhov, ki vprašujoče in neslišno kričijo iz grobov … A ni nikogar, ki bi jim odgovoril.