Brez doma, svobode in časti

V ponedeljek in torek, 14. in 15. aprila, je minilo 83 let, kar je nacistična oblast odpeljala v barake ob celovški železniški postaji Žrelec/Ebental več kot tisoč koroških Slovencev iz 227 družin, od koder so jih odpeljali v nemška taborišča. Več kot tisoč ljudi je samo zato, ker so bili Slovenci in so hoteli ostati Slovenci, moralo zdoma. Ostali so brez doma, brez svobode, časti in tudi imena. Po treh letih, treh mesecih in treh dneh, julija pred 80 leti, se jih je večina vrnila na Koroško, kjer so jih Angleži kot domnevne kriminalce hoteli poslati nazaj v Nemčijo, in šele po posredovanju, posebej dr. Joška Tischlerja, so smeli na svoje prazne in propadajoče domove. Nekateri so v taboriščih umrli, nekateri pa so se v izgnanstvu tudi rodili.

Koroški Slovenci se na različne načine spominjajo pregnanstva, vrnitve domov in konca druge svetovne vojne, ki so vsak po svoje ranili Slovence na Koroškem. Kipar Albert Messner iz Šmihela je lani iz gline oblikoval tisoč neprepoznavnih oseb. Z njimi je pokazal, da je bilo izgnanim vzeto vse, tudi podoba. Ta Messnerjeva stvaritev, imenovana Prisiljena pot, je bila vzrok za odločitev Zveze slovenskih pregnank in pregnancev na Koroškem, da v petek, 11. aprila, povabi k železniški postaji Žrelec, k spominskim stebrom pregnanim koroškim Slovencem Valentina Omana, tisoč ljudi! Prišli so iz vseh koncev Koroške. Med njimi so bili tudi redki še živeči izgnanci, priče tistega časa, in njihovi svojci. Množica je pod vodstvom Stanka Polzerja najprej zapela slovensko Lipo, nato pa sta zbrane nagovorili predsedujoči Zveze slovenskih pregnank in pregnancev Mirjam Zwitter - Šlemic in Eva Hartman. Za njima je s pozivom, da tega groznega dejanja ne smemo pozabiti in ponoviti, končala svoj nagovor namestnica koroškega deželnega glavarja Gaby Schaunnig. Kot priča časa je govorila dr. Katja Šturm - Schnabl, ki je bila kot šestletno dekle izseljena v nemško mesto Eichstadt. Spomnila se je smrti sestre Verice. Zbolela je in taboriščni zdravnik ji je dal injekcijo, da je takoj umrla …

Za sklep prireditve, na kateri sta bili tudi slovenska ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić in slovenska generalna konzulka v Celovcu Maja Balant Slobodjanac, so udeleženci zapeli enkratno Rož, Podjuna, Zila, venec treh dolin. Pesem, ki povezuje Slovence na Koroškem in prevzame tudi nas v Sloveniji.