Čarobna svetilka z Loškega odra

Dober glas o predstavi je po premieri 8. maja tudi na obeh ponovitvah napolnil dvorano Loškega odra. Vabil je seveda tudi prepoznaven naslov igre Aladin, ob katerem takoj pomislimo na arabsko pripovedko o čudežni svetilki, iz katere, potem ko po njej podrgnemo, skoči mož, ki izpolni tri želje. Vsekakor prava zgodba za današnji precej zmedeni svet.

Aladin in čudežna svetilka, ki je bila osnova za odrsko priredbo, je namreč ena izmed najbolj znanih pravljic iz zbirke Tisoč in ena noč. Kot zapisano v gledališkem listu, zgodba ponuja mešanico pustolovščine, čarovnije, ljubezni in humorja. Ima elemente, ki so brezčasni: skromnega junaka, nevarnega sovražnika, ljubezen, skrivnosti, čudeže. Poleg tega pa uči pomembne vrednote in spodbuja domišljijo.

Kot v zadnjih letih že nekajkrat uspešno je z mladinsko ekipo Loškega odra znova predstavo režiral igralec Gašper Murn, ki je poskrbel tudi za prevod in odrsko priredbo besedila po Disneyjevi zgodbi. Aladin s prijateljema Omarjem in Kasimom večino časa preživi na ulici, sem in tja kaj izmaknejo s stojnic na tržnici, zaradi česar jih pogosto lovi dvorna straža. Sultan želi, kot naroča zakon, poročiti hčer, a se ta upre in stopi na ulico. Spozna Aladina, ki ima spet težave z mestno stražo. Želje po oblasti pa ima tudi zlobni vezir Jafar, ki Aladina reši iz ječe, a zato od njega zahteva, da mu iz jame čudes prinese staro zlato svetilko. Da, prav tisto, iz katere se kasneje prikaže Jin, ki izpolnjuje želje ... – in skupaj s pravimi ljudmi zgodbo pripelje do srečnega konca.

Škofjeloško zgodbo o Aladinu doživimo tako rekoč v enem zamahu. Na odru je dobro uro, koliko traja predstava, vseskozi živahno, kot na starodavnih ulicah bližnjevzhodnega mesta. Ob sicer preprosti, a barviti in z videom, ki opozarja na menjavo prizorišč dogajanja, oplemeniteni scenografiji ter ob veliko iznajdljivosti z rekviziti (Agata Pavlovec, Igor Pinterič, Gašper Murn) nas navduši bogata kostumografija (Gašper Murn, Anja Fabiani). Še ob značilni arabski glasbi v ozadju imamo res občutek, da smo v mestecu Agrabah, in ne v dvorani sredi Škofje Loke.

Režiser je odlično pripravil obsežno zasedbo kar 13 mladih igralk in igralcev, ki so navdušili z ubrano ansambelsko igro kot celoto, ki pa je hkrati ponujala dovolj prostora za igro nosilcem večjih vlog. Tako nas navdušijo v vseh situacijah prepričljivi Aladin (Martin Fričovsky), vedno znova duhoviti Jin (Samo Bobnar) in dvorno uglajena Sultan (Janez Justin) in princesa Jasmin (Vida Bukovnik). Dodana vrednost sta nedvomno oba dvojca, zlobni vezir Jafar (Jakob Čebular) in njegov oproda, tako v besedi kot gibu prvi šaljivec predstave Iago (Matic Eržen), ter Aladinova mladostna prijatelja Kasim (Jan Novljan) in Omar (Enej Okorn). Celotno sliko predstave vsak na najboljši način dopolnjujejo nosilci drugih likov: Dahlia (Zarja Bernik), Abdulah (Žan Kožuh) in trgovka ter beračka (Neža Purgar), predstavo pa dodatno poživita vedno v naglici mestni stražarki (Petra Stare in Veronika Klemenčič). Nekateri izmed nastopajočih izkažejo tudi svoje pevske kvalitete, ki jih dopolnjuje odlična koreografija (Mateja Jerebic), pri čemer velja poudariti izvrstno pripravljenost igralcev v gibu, kar na ljubiteljskih odrih pogosto pogrešamo. Podobno kot pozornost pri govorjeni besedi, ki na Loškem odru nikoli ne izostane (Ludvik Kaluža).

Generacijsko raznoliko občinstvo od najmlajših s plišastim medvedkom v naročju in njihovih staršev do babic in dedkov je z gromkim aplavzom pozdravilo nastopajoče. Aladin se bo na Loški oder nedvomno znova vrnil jeseni.