Čas za zimske radosti

Ste bili zadnje dni kaj nemirni? Ste čez dan pogosteje pogledovali proti oknu ali morda zjutraj s pričakovanjem začenjali nov dan? Meni, pošteno povedano, ni bilo čisto vseeno.

V zraku je dišalo po snegu in tudi napoved je bila snežena. Čeprav se je sneženje odmikalo, sem se vedno pogosto spominjala dni, ko smo otroci, tudi midva z bratom, vsak dan čakali in spraševali, kdaj bo vendarle padel sneg. Z bratom se nama je zdelo, da sta se ga veselila tudi starša in da so bile lopate v kotu garaže proti koncu novembra tudi že malce nestrpne.

Ker se je bližal tudi prvi od dobrih decembrskih mož, so bile seveda želje na pismih svetemu Miklavžu predvsem zimske: bunde, smučke, kape, šali in vse ostalo.

Da je zima blizu, so nas spominjali tudi televizijski prenosi. Koliko pričakovanja in nato radosti je bilo ob smučanju Bojana Križaja, pa kasneje Borisa Strela, Jožeta Kuralta, Nuše Tome, Nataše Bokal in drugih! Komaj smo čakali, da vidimo slovenske junake zime, kako se kosajo z bolj uveljavljenimi in bogatejšimi tujimi smučarji.

Ko se danes s prijatelji pogovarjamo o časih, ko smo v šoli dobili proste ure, da smo lahko gledali smučarske prenose in s ponosom stiskali pesti za naše smučarje in smučarke, nam je kar malce žal, da so ti dnevi minili. Žal nam je, da večini prve snežinke pomenijo zgolj skrb, kako očistiti sneg z avtomobilov, negotovost, ali bo cesta dobro očiščena in kaj vse bi lahko zamudili, če bodo zaradi snega zastoji.

Žal nam je, ker se le še redki otroci veselijo, da bodo med Miklavževimi darili zagledali smučarsko opremo. Žal nam je, ker večinoma na prvi zimski dan ne bodo šli na bližnji hrib s sankami ali smučkami in rdečih lic prišli domov, ko se bo zunaj že pošteno stemnilo. Večina je namreč prvemu od dobrih mož naročila igrače, telefone, tablice, računalnike, sladkarije in vse drugo, kar jim največkrat dela družbo tako v vročih kot mrzlih dneh.

K sreči se nekateri še veselijo smučanja in deskanja na domačih in tujih smučiščih, nekateri komaj čakajo na led in drsanje, nekaj staršev je, ki se ob (dragih) smučarskih vozovnicah na smučiščih vendarle še odločajo za počitnikovanje na snegu, in ne kje drugje.

Gotovo so k upadanju priljubljenosti smučanja in drugih zimskih radosti prispevale vedno toplejše zime, daljši delovniki in pomanjkanje prostega časa. Težko me je prepričati, da bi bila za vse kriva denar in draginja. Tudi pred pol stoletja, ko denarja res ni bilo prav veliko, smo se znašli in pripravili na zimo. Tako starši kot otroci in tudi naši najboljši smučarke in smučarji. Zdaj so žal le še redki, ki sploh vedo, kdaj so na sporedu njihove tekme.