Ceneje, če črne gradnje odstranite sami

Ljubljana – Po podatkih inšpekcije so lani izvedli eno odstranitev nelegalnega objekta, v 255 primerih pa so to storili zavezanci sami; 175 objektov je bilo legaliziranih.

Gradbeni zakon sicer v primeru nelegalnega objekta določa takojšnjo ustavitev gradnje, če ta še poteka, v primeru že zgrajenega objekta oz. dela objekta pa nalaga odstranitev na stroške inšpekcijskega zavezanca (investitorja) in vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugo obliko sanacije, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča.

»Če zavezanec tega ne stori, je naša dolžnost, da država namesto njega vzpostavi zakonito stanje,« pojasnjuje direktorica gradbene inšpekcije Andreja Troha. Ko inšpektor ugotovi, da odločba ni bila izpolnjena, in ta postane pravnomočna ter izvršljiva, izda sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim država prisili zavezanca, da izpolni svoje obveznosti, bodisi z denarno prisilitvijo bodisi z izvedbo ukrepov s strani tretje osebe, kar na koncu lahko vključuje rušenje objekta.

Postopki trajajo različno dolgo, v povprečju pa mineta dve leti od začetka do izdaje odločbe. Zavezanec seveda lahko uveljavi vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo, med katerimi so pritožbe in odlogi izvršb. V primeru, da v objektu živi in je to njegov edini dom, lahko uveljavlja tudi odlog zaradi pravice do doma. Če so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji, se lahko zaradi tega izvršba odloži za pet let.

Ceneje, če sami izvedejo ukrep

Kakšne so kazni? Andreja Troha pojasnjuje, da je vsak primer drugačen, zato je govoriti o višini kazni nehvaležno. Te se razlikujejo glede na to, ali je kršitelj pravna ali fizična oseba, določa se tudi glede na to, za katero vrsto objekta gre ter druge specifike vsakega posameznega primera.

»Ko začnejo plačevati kazni, zavezanci pogosto ugotovijo, da je ceneje, če sami izvedejo ukrep, kot da čakajo na nadaljnje sankcije,« pravi direktorica. Zavezanec se torej lahko odloči, da bo izvršbo izvedel sam, lahko pa se odloči tudi za legalizacijo. »Tudi če pride do izvršbe po drugi osebi, kjer mi sami izpolnjujemo odločbo, imajo zavezanci še vedno možnost legalizacije. Če predložijo dokumente, da je objekt legaliziran, se postopek ustavi in mi zadevo zaključimo,« pravi Troha. Gradbena inšpekcija naj bi letos sicer porušila med 30 in 40 objektov, a kot pravi Troha, je prav zaradi tovrstnih sprememb, do katerih lahko pride tudi »zadnji trenutek«, o konkretnih številkah nehvaležno govoriti.

Na presečni datum, 31. decembra lani, so imeli odprtih 3.332 zadev, med katerimi pa so tudi objekti, ki so že bili porušeni, a denimo še niso izterjali denarja, ki so ga založili za rušenje. »Dokler finančna uprava denarja ne izterja, se zadeva še vedno vodi kot odprta,« pravi sogovornica.

Zasledujejo javni interes

Inšpektorji sicer prioritetno obravnavajo nevarne gradnje ter objekte v gradnji, kjer še lahko preprečijo nadaljnjo gradnjo. Pri tem zasledujejo tudi javni interes. »Tudi če so vložene prijave ali pobude, postopek začnemo le, če se izkaže, da je v javnem interesu, ki ga moramo kot javni organ zasledovati,« pojasnjuje direktorica in dodaja, da prejemajo veliko pobud, s katerimi pobudniki poskušajo civilnopravne zadeve reševati v inšpekcijskih postopkih namesto pred pristojnim sodiščem. »Če neki objekt ogroža prometno varnost ali varnost pešcev na javni cesti, bodo naši inšpektorji zagotovo ukrepali. Če pa gre za zid med dvema sosedoma, ki se ne moreta dogovoriti, kako ga bosta popravila, pa je to stvar sodišča, ne pa inšpektorata,« s primeri ponazarja inšpektorica.

Na inšpektoratu je trenutno 52 aktivnih inšpektorjev, ker pa se v prihodnje obetajo upokojitve, se bo število najverjetneje še nekoliko zmanjšalo. Po izračunu ob sprejemu gradbene zakonodaje leta 2017 bi zaradi povečanja števila delovnih nalog potrebovali 156 inšpektorjev.