Do kdaj živim

Nekoč bomo nekoga zadnjič objeli. Pogledali v oči, se nasmehnili. Nekoč bomo tudi mi le bled spomin. A do takrat živim.

Tako v Slovenskem društvu Hospic ob tridesetletnici delovanja nagovarjajo vsakogar izmed nas in nas vabijo, da se za trenutek ustavimo. Da pogledamo vase in drug v drugega in razmislimo o času in minljivosti, o življenju in smrti.

Temu – razmisleku o lastni minljivosti – je bil namenjen tudi njihov nedavni dogodek, ki so ga poimenovali generalka življenja. Na Trgu republike v Ljubljani so odprli posebno poslovilno vežico, na kateri so se na navideznem pogrebu simbolično poslovili od glasbenice Neže Buh - Neishe in mariborskega poslovneža Marka Verdeva. Oba sta se za kratek čas ulegla v krsti, nato pa so jima svojci namenili poslovilne govore ob glasbeni spremljavi. Ko sta vstala iz krste, sta se strinjala, da je bila izkušnja globoka. Posebej ganljiv je bil »poslovilni govor« brata Marka Verdeva, ki je spregovoril tudi o svojem obžalovanju, da mu za časa življenja ni stal bliže: da ga ni pogosteje povabil na sprehod, v gozd, v naravo ali zgolj na pogovor. In da nikoli ni prepozno povedati, kaj čutimo.

Priložnost, da organizirajo svoj navidezni pogreb in nanj povabijo najbližje, so ponudili tudi drugim. S tem so jih izzvali, da se soočijo z lastno minljivostjo in razmislijo o pomenu življenja, o neizrečenem, o hvaležnosti. Si predstavljate, da vam življenje ponudi priložnost vpogleda v lastno smrt in svoj pogreb? Komu bo ob našem slovesu zastal dih? Za koga smo bili najsvetlejša zvezda? Ali imamo v svojem življenju koga, »ki bi, ko umreš, smejal se malo manj« ...?

A namen akcije ni, da bi žalovali ob odhajanju. Z njo v društvu Hospic – tako kot že vseh trideset let njihovega dragocenega delovanja – želijo, da tudi v najtežjih trenutkih slavimo življenje. Da odpremo srca za občutek, da smo tukaj in zdaj. Da – dokler živimo – ne pozabljamo na ljubezen, bližino, prisotnost, sočutje in hvaležnost. Da poskrbimo, da pomembne stvari ne ostanejo neizrečene. Da jih izrečemo, dokler imamo še čas.

Ti zadnji oktobrski dnevi so bolj kot običajno obarvani s tišino in spominom. Na tiste, ki jih ni več, in na vse, kar smo imeli in izgubili. A spomin pomeni, da je nekaj ostalo. Da so ljudje, ki smo jih imeli radi, še vedno tukaj – čeprav ne več na način, kot bi si želeli. In ja, spomini niso vedno mehki. Včasih bolijo. Toda mar ni bolečina dokaz, da je nekoč obstajala ljubezen? In da ta nikoli ne izgine.

Zato je prvi november pravi čas, da se srečamo … Z ljudmi, ki jih imamo radi, in predvsem sami s seboj. Da si vsak zase zastavi vprašanje: do kdaj živim?