Dobro umetnost dela veliko srce

Če so v preteklih letih nagrajenke in nagrajenci ter vrh slovenske kulturne politike Kranj obiskali prav na Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, je letošnje druženje z aktualnimi lavreati potekalo s tridnevnim zamikom minuli torek. V soboto je bilo namreč v prvem planu slovenske kulturne javnosti svečano odprtje Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica 2025.

Po obisku Prešernove hiše in ogledu spominskega muzeja ter razstave pesnikovih likovnih upodobitev so se gostje pomudili še v Galeriji Prešernovih nagrajencev, kjer jih je po aktualni razstavi svojih ilustracij, vizualnih komentarjev in stripov popeljal lanskoletni nagrajenec Prešernovega sklada Ciril Horjak. Sledil je že tradicionalni pogovor s Prešernovimi nagrajenci v Prešernovem gledališču, ki ga je tudi tokrat vodila novinarka in publicistka Patricija Maličev.

Smo v letu kulture

V uvodu je goste najprej pozdravil kranjski podžupan Janez Černe in v nagovoru spomnil tudi na Prešernov ljudski značaj v času njegovega življenja v Kranju ter poudaril, da smo kultura vsi, kar je v teh časih še toliko bolj pomembno.

Predsednica Upravnega odbora Prešernovega sklada Zdenka Badovinac je o letošnjih nagrajenkah in nagrajencih povedala, da je na podlagi priporočil področnih komisij pri izboru odločal kriterij estetske odličnosti, hkrati pa so bila pomembna tudi etična merila. »Živimo v turbulentnem obdobju in je treba upoštevati vsebine, ki so realne v času, v katerem živimo,« je poudarila Zdenka ​Badovinac; da jo veseli, da je letošnji izbor nagrajencev tudi spolno uravnotežen.

O letošnjem letu kot letu kulture je govorila ministrica za kulturo Asta Vrečko in poudarila pomen naslova letošnje Evropske prestolnice kulture Gremo brezmejno/Go Borderless, ki kaže na moč kulture, ki jo ta ima v naši družbi. »To sporočilo je prišlo na dan v najbolj prelomnih časih za svet, času vojn, genocida, sovraštva in lažnih novic. Zato je sporočilo, ki ga podaja EPK, še toliko bolj pomembno.« Ob tem je dodala, da prav umetnost in kultura svet delata lepši, zato se jima v letu posvečajmo čim bolj in v vseh pomenih. »Ko o kulturi in umetnosti nimamo česa lepega povedati, je bolje, da smo tiho, predvsem pa, da ju ne uporabljamo za politična razčiščevanja,« je še dejala in se zahvalila Prešernovim nagrajencem, ki naš svet delajo bolj bogat in navdihujoč.

Umetnost potrebuje čas

Ljubitelji kulture in umetnosti so v lepo napolnjeni dvorani Prešernovega gledališča na odru pozdravili oba Prešernova nagrajenca, kiparko Dragico Čadež ter režiserja in performerja Dragana Živadinova, v nadaljevanju pa še nagrajence Prešernovega sklada, vizualno umetnico Niko Autor, sodelavce iz oblikovalskega kolektiva Ee Damjana Ilića, Mino Fino in Iviana Kana Mujezinovića, pisateljico Natašo Kramberger in oblikovalca zvoka Julija Zornika. Pogovornega večera se zaradi potovanj v tujino nista mogla udeležiti gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac in glasbenik Tomaž Grom.

Sledil je pogovor z nagrajenci. Kot običajno je vprašanje voditeljice pogovora in s tem besedo prva dobila tokratna prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo Dragica Čadež. Kdaj jo je nagovorilo kiparstvo, da se je odločila zanj? »Likovnost je bila v naši družini nekako vseskozi prisotna, saj je bil oče ljubiteljski slikar, za današnje pojme na zelo solidnem nivoju. Za kiparstvo pa sem se odločila na mariborski Prvi gimnaziji. Hodila sem na kiparski krožek, kjer sem bila kuhana in pečena – vse odmore in popoldneve sem bila v delavnici, vsi sošolci so bili modeli. Tu sem pridobila tudi potrebno znanje za sprejemni preizkus na akademiji,« je povedala Dragica Čadež; da mora kipar sicer poznati vse materiale, tako kamen in beton kot les, keramiko ... V nadaljevanju pa je občinstvu razložila nekatere razlike v delu z njimi. Na vprašanje, kaj se ji v življenju zdi najbolj obstojno, na kaj se najbolj zanese, pa je dejala, da noben material ni obstojen, vsak propade. »Edino, kar je obstojno, je neka energija, razmišljanje, ki te vodi pri delu.«

Režiser in performer Dragan Živadinov naj bi se drugo leto upokojil, zato ga je voditeljica vprašala, kaj meni o nedavnih negativnih pogledih nekaterih na temo dodatkov k pokojninam, ki naj bi jih v prihodnje prejeli umetniki – prejemniki najvišjih nagrad. Nagrajenec je odgovoril na svoj način. »Štirideset let je od moje prve poklicne predstave, pa se mi zdi, da je preteklo veliko časa. Veliko časa sem tudi imel za – kot sam rečem – proizvodnjo umetnosti,« se je razgovoril Živadinov in v zanosu nadaljeval z zgodbo iz mladosti, ko je imel dvajset let in si je kupil prvi prevod knjige Kazimirja Maleviča Suprematizem. »Sveže kupljeno knjigo sem imel na mizi v kabinetu. V roke jo je vzel oče in že takoj na ovitku opazil besede: 'Lenoba gradi svet, ne delo'. Najbrž je bilo to nekaj najbolj subverzivnega očetu Iliji z moje strani. Človek, ki se je vse življenju držal gesla, da je delo smisel človeka, me je vprašal, kaj si mislim o tej izjavi. Pa sem rekel, da v umetnosti velja neka druga fizika. Če imaš veliko časa, si lahko marsikaj domisliš.« Živadinov je povedal tudi, da je kot otrok težko naredil preval, a je odlično igral šah. In da je naravoslovna znanost pri njem šepala. V svoji umetnosti se usmerja v znanost in o tem govori tudi grafit iz Avtonomne cone Metelkova: Umetnost in znanost sta dve očesi istega obraza.

Glasovi narave in ljudi

Pisateljica Nataša Kramberger je več let živela in delovala v Berlinu, potem pa je kupila majhno kmetijo v Jurovskem Dolu, kjer zdaj živi in kmetuje. Na vprašanje, kdo ji je privzgojil ljubezen do narave in dela na kmetiji, je odgovorila v duhovitem tonu: »Na ljubezen do dela še čakam. To je iz prvih otroških let, ko sem bila pri dedku in babici, ker nisem hotela hoditi v vrtec. Ded je hodil v tovarno, z babico pa sva bili cele dneve na kmetiji in v naravi. Zdaj živim na nasprotnem bregu od domačije svojih starih staršev.« V svoji knjigi esejev Po vsej sili živ piše tudi o tranziciji družinskih kmetij. Pri tem se spominja lastnih izkušenj, ko je posadila nasad 150 sliv, a je šele čez leto ugotovila, da je to edini kraj na posestvu, kjer pozimi vedno rastje zmrzne. »Sem vprašala svojo 'omo' na oni strani brega, pa je rekla, da je vedela, da bo tako. Ker kar doživiš na lastni koži, ostane v tebi.« Potrdila je še, da je vešča tudi žganjekuhe.

Naslednja izprašana je bila trojica iz oblikovalske skupine Ee. O tem, ali je oblikovanje vedno pomembnejše sredstvo za izražanje človečnosti med ljudi, celo bolj kot druge umetnosti, je Ivian Kan Mujezinović povedal, da oblikovanje zagotovo ni glasnejše od drugih umetniških praks. »Je pa res, da oblikovanje zadnje čase dobiva tudi svoj prostor, da nekaj pove. Ne gre le za neko ilustracijo na primer, ampak v oblikovanju lahko dodaš tudi neko svoje sporočilo, seveda vedno v soglasju s projektom, ki ga delaš.« Mina Fina pa je poudarila, da na plakatnih mestih na primer niso sami, ampak vedno skupaj z naročniki, kot so gledališča, festivali, glasbeni koncerti ... »Pri tem nismo samostojni umetniki, najprej moramo razumeti, kaj želijo naročniki, potem zanje komuniciramo umetnost. Delamo tudi naslovnice za revijo Mladina in že se je zgodilo, da smo šli predaleč,« je povedal Damjan Ilić.

Življenje ima tudi zvok

Po magisteriju iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je vizualna umetnica in filmska ustvarjalka Nika Autor doktorirala na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. »Dunajska akademija je bila zame zelo osvobajajoča. Študijski program, v katerega sem bila sprejeta, je v ospredje postavljal ne le kritično, ampak tudi možnost eksperimentalne misli, ki je bila povezana s produkcijo sodobne umetnosti. To so nadgradili tudi izjemni predavatelji, umetniki in umetnice,« se je spomnila študija na Dunaju in dodala: »Za dobro umetnost potrebujemo veliko srce. Mislim, da ga imamo vsi tukaj prisotni. Zagotovo se ne bi obrnili proč ob trpljenju drugega človeka. To bi pravzaprav moralo biti nekaj normalnega.« Od leta 2022 s sodelavci pripravlja celovečerec o delavski svetovalnici, ki jo vodi Goran Lukič, o kršenju delavskih pravic in o fizičnem nasilju, ki so ga na delu deležni delavci.

Zadnji je kranjskemu občinstvu spregovoril oblikovalec zvoka Julij Zornik. Med 260 in 280 je enot, pri katerih je sodeloval kot oblikovalec zvoka, tudi pri z evropsko filmsko nagrado cesar nagrajenem animiranem filmu Urške Djukić Babičino seksualno življenje. »Pri oblikovanju zvoka moraš biti vedno kreativen, ne glede na to, ali režiser zvok razume kot pomembno orodje filma ali ne. Jaz mu moram ponuditi podporo v razmišljanju o tem,« je o sodelovanju z različnimi režiserji med drugim povedal Julij Zornik; da vedno globoko razmišlja o filmu, o vsakem igralskem kadru, preden 'naloži' nek zvok. Z zvokom je opremil tudi film Kaj ti je deklica režiserke Urške Djukić, ki bo prav danes odprl tekmovalni program v sekciji Perspektive na letošnjem Berlinalu v Berlinu. O tem, kakšni filmi so mu najljubši, je dejal, da sicer ne hodi v kino. »Le kako bi po desetih urah dvorane in zvoka potem šel še v kino.«

Voditeljica Patricija Maličev je pogovorni večer zaključila z besedami: »Naj živi umetnost in da bi se vedno vračali v vaša umetniška svetišča.«