Evropa mora izbrati

Manj zgodovine, več imaginacije

Gojko Božović (Plevlja, 1972) je pesnik, esejist, literarni kritik, urednik in založnik. V Odprtem pismu Evropi 2025 je na začetku ugotovil, da je Evropa preveč obremenjena z zgodovino. »Evropa si še ni opomogla od zgodovine v kratkem 20. stoletju. Izkustvo Evrope je v kataklizmi prve svetovne vojne zgrmelo v 'včerajšnji svet'. Med svetovnima vojnama se je to izkustvo raztezalo od vojnih odmevov do paravojaških 'mirnodobnih vojn', ki se niso umirile do začetka nove vojne, do vzpona dveh totalitarizmov, do vrtinca kriz, ki so se končale v tragediji druge svetovne vojne. Vojne spopade so zamenjale desetletne fronte hladne vojne. Od španske državljanske vojne do balkanskih vojn za jugoslovansko nasledstvo v devetdesetih letih so se nizale hunte in diktature vzporedno z državami blagostanja in privlačnim vsakdanom, institucionalno urejenostjo, medijskimi in umetniškimi svobodami. To je veliko preveč zgodovine, da ne bi bilo posledic in da se politični in družbeni, gospodarski in tehnološki tokovi moči, ki so tako dolgo domovali v Evropi, ne bi prestavili kam drugam.« Če je zgodovine preveč, je nečesa premalo. Česa? »Evropa ne potrebuje več zgodovine, temveč več zgodovinske imaginacije. Zgodovina ni končana. Zadnjega Evropejca še ni. Zgodovina še posebej ne more biti končana v Evropi, kjer so zgodovinski spomini tako živi, da sodelujejo v vsakdanu slehernega Evropejca – od imena kraja, v katerem živi, prek imen rek, ki jih nenehno prečka, do spomenika, v senci katerega bere novice na spletu. Četudi evropske družbe pretresa drama demografskega upada, ni nujno, da je usoda Evrope zadnji Evropejec, ne kot zadnji človek, rojen v Evropi, ne kot zadnji človek, zainteresiran za Evropo kot celoto. Povprečni Evropejec najbrž ni nikoli živel bolje kot danes, toda evropskega človeka danes mučijo bojazni in nezadovoljstva, strah pred končnim izidom in dvom o lastnih močeh. Vzroki za nezadovoljstvo so različni, toda nezadovoljstvo danes povezuje Evropejce bolj kot katera koli druga velika zgodba. Evropa potrebuje velike zgodbe, ne pa majhnih ali velikih interesov. Svojo vlogo je oblikovala na podlagi velikih zgodb, od antike do renesanse, od demokracije do razsvetljenstva, od civilne družbe do države blagostanja in evropskih integracij. Evropa svoje prihodnosti ne more iskati ne v poceni delovni sili, ne v politiki trdne roke, ne v politiki vizumskih trdnjav, ne v upravljanju sosednih kriz, ne v fascinacijah z zabavo in hedonizmom. Prihodnost lahko najde le v Evropi kulture, demokracije, inovacij, solidarnosti, v skupnosti blagostanja. V nasprotnem primeru bo Evropa samo manjši odmor med Vzhodom in Zahodom, senca nekdanjega subjekta zgodovine, ki je postal objekt velikih interesov.«

Obet nove Srbije

Srbski pesnik je v svojem nagovoru podal tudi svojo razlago aktualnega dogajanja v Srbiji. »Ravno tu, v Srbiji, že od novembra 2024 traja edino antipopulistično in antiavtoritarno gibanje v sodobni Evropi. To gibanje vodi nova generacija, ki ne sprejema ne avtoritarizma srbskega režima, ne nevprašljivih avtoritet, ne hinavščine evropske birokracije. Tega ni nihče pričakoval od generacije, o kateri se je, očitno brez razloga, verjelo, da je družbeno ravnodušna, politično nezainteresirana in usmerjena samo k neskončni zabavi in himeram zasebnih fascinacij. Toda tega množičnega in vztrajnega študentskega gibanja, ki je ena najlepših podob sodobne Evrope, ni podprl evropski politični razred, tudi večina evropskih političnih institucij ga ni. Kakor se je, ne da bi se oziral na evropske vrednote v Srbiji in na Balkanu, v nasprotju z množičnimi zahtevami državljanov Srbije, pa tudi številnih evropskih ekoloških organizacij, opredelil za interese nemške avtomobilske industrije in rudnik litija na naseljenem kmetijskem območju Jadar, najbogatejšem bazenu pitne vode v tem delu Evrope.« (Vir: Gojko Božović, Odprto pismo Evropi 2025)

Spomin in trajanje

»Evropa danes izbira, ali bo od nje ostal spomin ali bo izbrala trajanje, ko bo živela s svojimi razlikami in dovzetna za svoja najboljša izkustva. Evropa mora izbrati.« Tako se glasi sklepna ugotovitev pesnikovega nagovora. Z njo se lahko strinjamo. In storimo nekaj v tem duhu tudi sami pri sebi in vsak v svojem okolju. A vprašanje je, ali bodo kaj več takega naredili tudi tisti, ki imajo na usodo Evrope veliko večji vpliv kot povprečni Evropejec.