Jakov Fak je zadnje priprave na vrhunec sezone opravil na domači Pokljuki. / Foto: Peter Košenina
Jakov Fak je zadnje priprave na vrhunec sezone opravil na domači Pokljuki. / Foto: Peter Košenina
Fak: Medalja je dosegljiva
Jakov Fak je na svetovno prvenstvo v biatlonu v Lenzerheide v Švico odpotoval z visokimi cilji. Želi si medalje. »Če ne bi mislil, da je dosegljiva, se ne bi več ukvarjal s profesionalnim športom,« je jasen 37-letnik iz Lesc.
Rudno polje – Slovenska biatlonska reprezentanca je v nedeljo odpotovala v Lenzerheide v Švico, kjer se bo jutri z nastopom mešanih štafet začelo svetovno prvenstvo. Končalo se bo 23. februarja, ko bosta tekmi s skupinskim startom. Podeljenih bo 12 kompletov medalj. Kolajne si želi tudi Jakov Fak, ki bo poleg Anamarije Lampič glavni slovenski favorit za najvišja mesta. S 37 leti je med najbolj izkušenimi v biatlonski karavani. Na svetovnih prvenstvih se je že petkrat veselil medalje. Na zadnjih tekmah svetovnega pokala v Anterselvi v Italiji je s petim in šestim mestom potrdil, da je še kako konkurenčen najboljšim.
Motivacijo, samozavest in željo sem vedno imel, tudi če rezultati niso bili tako dobri kot na zadnjem prizorišču pred svetovnim prvenstvom. So pa dobra spodbuda, kazalnik, da sem lahko v vrhu, če so le okoliščine takšne, da sem visoko v sprintu in je potem na zasledovalni tekmi mogoče še veliko več. Želim si, da bi bilo tudi na svetovnem prvenstvu tako. Ne bo pa preprosto.
Najbolj zadovoljen bi bil z medaljo. Mislim, da je dosegljiva, ne glede na to, da je že toliko časa minilo od moje zadnje. Če ne bi mislil, da so medalje dosegljive, se ne bi več ukvarjal s profesionalnim športom.
Seveda si želim, da bi bili tudi v štafetah dobri. Verjamem v svoje sotekmovalce in mislim, da lahko naredimo dober rezultat. Vsak mora svojo nalogo opraviti najbolje, kar lahko, in potem je vse mogoče.
Pred sezono sem imel angino, od začetka sezone pa je zdravje dobro. Mislim, da je to ena redkih sezon do sedaj, ko med njo nisem imel težav.
Po tekmah v Anterselvi sem odšel domov in treniral v Planici in na Pokljuki. Poudarek je bil na intervalnih treningih. To je stalnica pred velikimi tekmami. Treba je dvigniti tekaško raven najvišje, kar lahko. Intervali so narejeni, sedaj bo treba videti le še, kako se bo odzvalo telo.
Čeprav sem bil v Italiji visoko, pa pripravljenost še ni bila najbolj optimalna. V zadnjih dneh sem jo poskusil dvigniti, bomo pa videli, kakšen bo končni izplen. Šport je zelo zanimiv, ker lahko narediš program v celoti, a se telo ne odzove, kot načrtuješ, da se bo, kot bi se teoretično moralo. Tekme bodo pokazale, kako sem pripravljen, pravzaprav vsaka tekma posebej.
Razmerje moči med sezono me niti ni presenetilo. V skupnem seštevku svetovnega pokala je pred mano pet Norvežanov, štirje Francozi, Šved, Italijan in Nemec. Nekako vse kaže v smeri, kot so bile prejšnje sezone. S trenutnim 13. mestom nisem zadovoljen. Že pred sezono sem povedal, da si želim biti v prvi deseterici. Tega se držim. Tekme na svetovnem prvenstvu ne štejejo več v seštevek svetovnega pokala.
Že pred sezono sem vedel, da se bo po njej poslovil Tarjei, za Johannesa pa ne. Vsak posameznik se sam odloči, kdaj bo zaključil svojo kariero. Pri sebi ne vidim nobenih posebnosti. Zaključil bom takrat, ko se bom tako odločil. Vprašanje časa je, kdaj to bo. Bomo videli.
Tam bom sedaj drugič. Lani nisem bil prav visoko, tako da upam, da bo letos drugače. Kakšnih posebnosti prizorišče nima.
Sprostitev je zame biti v krogu družine. Doma sem takoj bolj sproščen. Zato sem tudi izpustil skupne priprave in treniral sam doma.
Ne. Razen na Pokljuko na tekmovanja ne hodijo. Ko imaš blizu družino, a ne moreš biti z njimi, ni prijetno. Tako vsaj vem, da so oni doma, jaz pa na tekmah in moram opraviti svoje delo. To mi bolj ustreza, lažje tudi ohranim svoj ritem.