Filipinci

Stala sta na avtobusni postaji, že na pogled od nekje daleč. Mlada azijska turista, ki čakata avtobus za Bled? Prijazen nasmeh v eno in drugo smer, čohljaj za kodrastega štirinožca in »kako ste kaj« v angleščini. Da prihajata s Filipinov, delata v Elanu, živita v apartmaju v bližnji industrijski coni, sta povedala. Da imata pogodbo o zaposlitvi za dve leti, da sta v Slovenijo prišla zato, ker skušata najti lepšo prihodnost. Doma imata majhne otroke in večino zaslužka pošiljata domov, da družina lahko preživi ... To je pač realnost mnogih Filipincev.

Filipini po podatkih veljajo za eno največjih izvoznic delovne sile. Od 115 milijonov prebivalcev naj bi jih kar 11 milijonov delalo na tujem. Delo v tujini naj bi imeli »zapisano v genih«. Njihova prednost naj bi bila v tem, da tekoče govorijo angleško, so zelo prilagodljivi, marljivi, vljudni in se hitro vključijo v kulturo.

Uradnega podatka, koliko filipinskih delavcev je zaposlenih na Gorenjskem, ni. A kot je povedal vodja kranjske območne službe Zavoda RS za zaposlovanje Uroš Kopavnik, iz pogovorov z delodajalci izhaja, da se njihovo število povečuje. Največ jih je zaposlenih na področju predelovalnih dejavnosti, prometa in skladiščenja ter gostinstva. Republiški zavod za zaposlovanje v marcu pripravlja zaposlitveni dogodek v filipinski prestolnici Manili, kamor so povabljeni tudi slovenski delodajalci. Obenem naj bi odprli slovensko veleposlaništvo, podpisali pa naj bi tudi memorandum o sodelovanju med državama na področju zaposlovanja. Gre za pomemben dokument, ki bo formaliziral spoštovanje pravic in urejenega delovnega okolja za filipinske delavce. Slovenski delodajalci jim namreč morajo zagotavljati enake pogoje zaposlitve, razmere za delo in plačo, kot jih imajo domači delavci.

Po pričakovanjih se bo število filipinskih delavcev tudi na Gorenjskem v prihodnje še povečevalo. Tako ne bo nič nenavadnega, če jih bomo srečevali na ulici, v trgovini, na avtobusu … Vsaj začasno bodo naši sosedje. Ljudje, kot smo mi. S svojimi življenji, težavami, strahovi, veseljem, upanjem. Naključna sogovornika z avtobusne postaje, moja nova sokrajana, pravita, da sta navdušena nad snegom, nad naravo, imata kolesi, in ko nista v službi, raziskujeta okolico, rada odkolesarita na Bled … Za slovenski kulturni praznik sta – bi verjeli? – šla z avtobusom v Kranj na Prešernov smenj ... Kdaj bosta spet videla svoje, ne vesta. Letalske vozovnice so drage in ne moreta kar tako domov. Ju bodo otroci, zdaj komaj iz plenic, sploh še prepoznali, ko se bodo čez dve leti ali še kasneje spet videli? Njihovo življenje ni enostavno. Upam, da jim bomo dobri sosedje, prijazni sokrajani.