Fotografski festival kot kolektiv

Medtem ko sem in tja v pogovorih še pomislimo na uspešne, izjemno kakovostne in dobro obiskane fotografske festivale v Kranju v preteklih letih, je že tu četrta edicija enega najpomembnejših festivalov fotografske umetnosti v regiji, Kranj Foto Fest 2024. Z odprtjem dveh razstav se je ta začel v sredo v Ljubljani, slovesno odprtje, oplemeniteno z vodenimi ogledi festivalskih fotografij, pa je bilo včeraj zvečer v Layerjevi hiši. Festival, ki združuje številne mednarodno priznane in domače fotografe in bo obiskovalcem ponudil bogat program razstav, delavnic, predavanj in pogovorov, bo trajal mesec dni, do 28. septembra.

Osrednja tema letošnjega festivala – Kolektivni odziv – se je oblikovala spontano ob pripravah na festival. Ob tem je soustanoviteljica in direktorica festivala Fernanda Prado Verčič povedala: »Za javni razpis razstav leta 2024 smo se drzno odločili, da umaknemo tematske omejitve, kar se je izkazalo za osvobajajoče. Prejeli smo mnogo kolektivnih del ali del parov. Obenem smo v Sloveniji in tujini opazili nenaden pojav kolektivov, skupin in združenj različnih generacij ter jih, časom primerno, povabili k sodelovanju na okrogli mizi v prvem tednu festivala. Morda je prav fotografski festival sam po sebi en velik kolektiv. Ta seveda v svojem obsegu obstaja v času festivala, vsekakor pa je kolektiv organizatorjev, producentov in kuratorjev tisti, ki ostaja.«

Razstave izbranih avtorjev

Na letošnji brezplačni javni poziv je prispelo kar 1014 prispevkov fotografov in fotografinj skoraj sto različnih narodnosti s šestih celin. Žirija je nagradila dvajset projektov, od tega enega zmagovalca in 19 umetnikov v ožjem izboru (kar trije med njimi nastopajo v duetu). Zmagovalec natečaja je slovensko-nemški umetniški duet Ana Zibelnik in Jakob Ganslmeier, v ožjem izboru pa sta še dva slovenska fotografa, Blaž Gutman in Jaka Teršek. Žirija je prvonagrajena posebej pohvalila zaradi njune sposobnosti, da predstavita večdimenzionalnost naše kolektivne odpornosti, ki jo trenutno spodkopava polarizacija družbe.

Razstave izbranih avtorjev so na ogled na različnih lokacijah v Kranju in tudi v Ljubljani, kjer je med drugim v Galeriji Fotografija na ogled tudi razstava Obljube, vpisane v led, puščen na soncu avtorice Kiane Hayeri, prejemnice nagrade Leica Oskar Barnack Award 2022. Razstava predstavlja življenja žensk v Afganistanu pod talibanskim režimom s posebnim poudarkom na njihovem boju za svobodo in pravice.

Drug pogled na podnebne spremembe

Zmagovalec javnega razpisa Kranj Foto Fest 2024, umetniški duo Ana Zibelnik in Jakob Ganslmeier, se v Galeriji Janeza Puharja v Stolpu Škrlovec predstavlja s serijo fotografij, ki sta jo avtorja naslovila Prelomnica. Razstava raziskuje psihološke učinke ekološke tesnobe in družbene polarizacije, še posebno med mladimi, v prvi vrsti pa presega dokumentiranje fizičnih posledic podnebnih sprememb in se osredotoča predvsem na globlje družbene in psihološke razsežnosti.

»V tej seriji fotografij naju zanimajo družbene posledice podnebne krize in kolektivni odziv, ki je tudi tema letošnjega festivala. Seveda ta odziv ni enoten, gre za različne odzive različnih skupin ljudi. Fenomeni, s katerimi se ukvarjava, so posledice podnebne krize, kot so ekološka anksioznost, tu so teorije zarote in polarizacija med ljudmi, ki običajno prihaja v obdobjih po naravnih katastrofah,« sta pojasnila nagrajena umetnika. »Nikoli na primer ne greva na mesto požara takrat, ko najbolj gori, ko bi lahko posnela najbolj dramatične fotografije. Nasprotno, na prizorišče katastrof, kot so poplave in požari, greva teden, dva za tem, ko se ljudje začnejo zavedati, kaj so zgubili, ko se začnejo zavedati, da nimajo nobene vladne pomoči, da je verjetno še dolgo ne bodo imeli, in potrebujejo krivca za to. V tem trenutku se, kot rečeno, po navadi začnejo širiti teorije zarot, strah pred migranti in podobno.« Na fotografijah od blizu pokažeta na težave, v katerih se znajdejo ljudje, zanima ju humanistična plat podnebnih sprememb. »Narava si bo seveda opomogla, naju pa tu zanimajo ljudje, ki so čez noč izgubili vse, kar so ustvarjali vse življenje,« je še dodala Ana Zibelnik.

V svojih fotografskih projektih vedno iščeta detajle, zato veliko fotografirata interjerje, ki so simboli doma. Na eni prvih fotografij v vrsti, ki so na ogled v Stolpu Škrlovec, je v požgani sobi postelja in na njej zbrano različno posodje, ki je še ostalo po požaru. V Italiji sta posnela več portretov ekoloških aktivistov, a tudi zanikovalca podnebnih sprememb na drugi strani. »Najino zadnje poglavje so fotografije iz Almerie na jugu Španije, kjer je pridelana večina evropske zelenjave. Zanimali so naju nedokumentirani migranti, delavci, ki v precej nehumanih razmerah živijo in pobirajo to zelenjavo, kar je sekundarna posledica podnebnih sprememb. Evropejci ne zmorejo delati po deset ur na dan na visokih temperaturah za pet evrov na uro. Zato lastniki nasadov najemajo ljudi iz Senegala, Gane, Maroka ...« s serijo slik sporočata umetnika.

Na vprašanje, kako delujeta na terenu in kasneje pri izboru fotografij, ki jih bosta vključila v projekt, poudarjata, da si že vnaprej zamislita, kakšne vrste fotografije potrebujeta, zato pri tem bolj kot svojemu osebnemu fotografskemu slogu sledita viziji samega projekta. »Ne potujeva po svetu kot nekateri fotografi, ki potem delajo precej radikalne, tako imenovane hardcore zgodbe. To se mi zdi precej staromodno, naju namreč zanima predvsem projekt sam, ne pa to, kdo je posnel katero fotografijo. Več, pri različnih projektih sodeluje kakih 15 ljudi,« Jakob Ganslmeier pokaže na konstrukcije, na katerih so obešene slike, ki sta jih prinesla s seboj iz Nizozemske, kjer živita in delujeta. Z njima sodelujejo pisci besedil, prevajalci in drugi ...

Kela širi meje fotografije

»Naša ideja je bila zelo ohlapna. Na neki način smo se šli 'telefončke' z različnim vizualnim materialom. Eden iz kolektiva je začel s fotografijo, objektom ali drugim delom, to predal naslednjemu, ki je dodal, odvzel, sledil je tretji, ki je delo morda zgolj nekoliko modificiral, naslednji dodal teoretski del, interveniral kako drugače ali pa sploh ne ... – in tako vse do končnega videza dela,« je o načinu dela za tokratno akcijo povedal Peter Fettich iz kolektiva Kela, letos povabljenega na festival. »Ni pomembno, kaj je z delom mislil prvi in kako ga je končal zadnji v verigi. Smo namreč kolektiv,« je dodala Sara Rman. Gre namreč za prehajanje umetniškega dela med člani kolektiva.

Poleg njiju tokrat v kolektivu Kela, ki sicer deluje v Ljubljani in ima na voljo tudi klasično fotografsko temnico, sodelujejo še Urška Preis, Lana Požlep, Luka Prijatelj, Vita Tušek, Urška Savič, Iva Suhadolnik Gregorin, Ronja Hage Tange in Peter Rauch. Postavitev je na ogled v Galeriji Mahlerca, ustvarjalci iz kolektiva pa so delu, ki je pravzaprav ena galerijska celota, dodali tudi zvočno podobo. Sara in Peter bosta vodila tudi eno od festivalskih delavnic z naslovom Od osnov fotokemije in dela v temnici do sodobne percepcije fotografije kot objekta.