Gentrifikacija in drugo

Kaj je gentrifikacija

Kako torej to tujo besedo razloži pisatelj? »Ljudje pogosto govorijo o gentrifikaciji, kot da so zanjo krivi izseljenci, umetniki in intelektualci, ki se priselijo v delavske soseske. Sam mislim, da je to neoliberalistična poenostavitev: to je tako, kot da bi rekli, da sva midva kriva za vso plastiko v oceanu, ker uporabljava plastične slamice. Plastiko bi bilo treba prepovedati! Z gentrifikacijo je enako. Zelo lahko si je zamisliti zakone, ki bi poskrbeli, da bi nepremičnine predstavljale resurs, ne pa zgolj dobrine za špekulacijo. Takih varoval ne uzakonimo, obenem pa krivimo umetnike, da se selijo v četrti z nižjo najemnino? K vragu s tem!« Tako je zadevno besedo v intervjuju razložil italijanski pisatelj Vincenzo Latronico, avtor romana Popolnosti. Roman je portret Berlina iz prejšnjega desetletja, zanj je bil nominiran za letošnjega mednarodnega bookerja. Navedimo iz intervjuja še nekaj zanimivih odlomkov. O stanodajalcih: »Če lahko trenutna nepremičninska situacija prinese kaj dobrega, je to utrjevanje razredne zavesti najemnikov. Morda se ne strinjamo glede pravic transspolnih in glede javnega zdravstva, ampak hej, definitivno se lahko strinjamo, da so naši stanodajalci bedni. In to bi bil lahko prvi gradnik.« O izgubljeni pravici do stanovanja: »Za relativno privilegirane ljudi – za tiste, ki nismo tarča sistemskega rasizma ter uživamo pravice in zaščite enega najbogatejših delov sveta – je pravica do stanovanja prva velika izguba, ki smo jo izkusili v zadnjih desetletjih.« O življenju v Berlinu: »V Berlin sem šel, ker sem bil mlad pisatelj, ki je potreboval čas za pisanje – lahko sem se sprijaznil s tem, da živim v bednem stanovanju in se slabo prehranjujem, samo, da sem lahko čim manj delal in čim več pisal. Točno to nadobudni umetniki počnejo že, odkar mesta obstajajo. Zdi se mi, da sem imel veliko srečo, ker sem bil med zadnjimi generacijami, za katere je bilo to sploh še mogoče. V Berlinu leta 2009 sem zaslužil manj kot 900 evrov na mesec, pa sem živel kot princ. To mi je dalo prostor za umetniški razvoj, ki ga je danes zelo težko dobiti.« O tem, da klasične zgodbe sploh niso več možne: »Številnih klasičnih zgodb se danes sploh ne bi dalo več povedati, ker so izgubile svojo skrivnostnost. Ena mojih najljubših knjig je, denimo, Grof Monte Cristo, ki sem jo prav tako prevedel v italijanščino. No, zaplet Grofa Monte Crista se danes ne bi mogel več zgoditi, ker imajo ljudje aplikacije za prepoznavo obrazov. Odiseja se ne bi mogla zgoditi, ker imamo GPS. Ne gre za posamezna literarna dela, ampak za pripovedne trope, ki so mogoči le še v zelo specifičnih primerih. Protagonist se na primer lahko izgubi v Himalaji ali pa v narodnem parku, kjer telefon ne lovi signala. Pripovedni motiv 'izgubljenega posameznika' kot tak pa v literaturi ni več mogoč. Torej moramo poiskati nove trope in nove načine pripovedovanja zgodb.« (Vir: pogovor Ane Jurc z V. Latronicom na MMC RTV SLO)

Popolnosti so roman

Preberimo še odlomek iz romana. »To, kar se je dogajalo z mestom – nadomeščanje lokalnih prebivalcev z mlajšimi in bogatejšimi prišleki ter rast cen in sociokulturne homogenosti – so poimenovali gentrifikacija. To je bila beseda, ki so jo poznali skoraj samo tisti, ki so bili zanjo odgovorni. Anna in Tom sta to zelo dobro vedela. Pogosto sta obiskovala lokale, kjer je craft pivo stalo trikrat toliko kot pils v Kneipe, lokalni pivnici; gnetla sta se pred umetniškimi galerijami, ki so v izložbah ironično ohranjale izveske starinarjev in čevljarjev, ki so jih vrgli ven; zamenjali so najemnike, ki so včasih najemnino plačevali v vzhodnih markah. Spoznala sta, da sta tudi sama del problema, ki je začel vplivati na njun svet, vendar sta se tega zavedala na omejen način, kot kadilci, kadar pomislijo na raka. Ob njunem prihodu so bile cene še nizke. Čevljar je bil še tam, dokler niso prišli Američani. Gentrifikacija, ki sta se je zavedala, je bila nekaj, kar so počeli drugi.« (V. Latronico, Popolnosti, prevedel Mišo Renko.)

Konec naivnega optimizma

Latronico o koncu EU optimizma: »V desetletju med 2010 in 2020 smo živeli, kot da nimamo nobenih večjih gospodarskih težav. Prihodnost se nam je zdela svetla. Evropa je bila vse bolj povezana – s skupno valuto, z nizkocenovnimi poleti, s spletnimi podjetji, za katera se je zdelo, da imajo pozitivno vlogo v svetu. To je bil čas naivnega optimizma in tega obdobja je nepreklicno konec.« Pisatelja Latronica navajam zato, ker je njegovo leposlovno pisanje tudi izvrstna analiza družbenih razmer. Pisatelj je Italijan, njegov pisateljski laboratorij pa je (bil) Berlin našega časa.