Gorenjski pesniki o Gorenjski

Prešernov sonet O, Vrba, ki je prvi v ciklu Sonetov nesreče, je že dolgo klasika. Znano je tudi, kako je največji slovenski (in gorenjski) pesnik v pesnitvi Krst pri Savici poveličal lepoto Bohinjskega in Blejskega jezera, češ da je »podoba raja«.

Josipina na Francetovem grobu

V zadnjih desetletjih nam je gorenjska rojakinja Mira Delavec priklicala v spomin življenje in delo pesnice Josipine Urbančič Turnograjske (1833–1854). V tem izboru se je ne spomnimo z eno od njenih pesmi, prebrali bomo raje njen zapis o obisku na Prešernovem grobu, ki je pravzaprav ena lepa pesem v prozi. Napisala jo je že leta 1851, izšla pa je šele leta 1899 v reviji Dom in svet.

»Bila sem na grobu neumrjočega Prešerna, bila ondi presrečna iz istega občutja, katero je bilo nesreča slavnega pesnika – na strani Lovreta. Tresli so se še zadnji zlatotoki na večernem nebu, ko smo stopili na mesto, kjer počiva truplo, v katerem je omagalo blago, od sveta nepoznano, zavrženo srce. Zelena travica pokriva njegovo zapuščeno gomilo. Črn, lesen, reven križec stoji na njej – žalostno znamenje kranjske rodoljubnosti. Celo življenje nesrečnega pevca mi je stopilo pred dušne oči. Črni, slabi križ še zdaj oznanjuje, kako ceni 'svet' blago srce, bister um; kako plačuje iskrenim rodoljubom. Lovre stopi bliže tja h gomili; bel pergamenti listič se kmalu blišči na črnem križu; na listek je Lovre napisal sledeče besede: Dokler živ — si bil nesrečen, Mrtev pak si — pevec večen. Nato sem vila jaz nesrečnemu Prešernu venec iz lepih cvetličic in sem ga potem obesila na leseni križ. – Kaka izprememba zdaj! Bila je poprej gomila zapuščena – najbolj revna na pokopališču – in zdaj? – Venec, dar ljubezni, jo diči in krasi! Zazdelo se mi je, kakor da bi se vse pesmice milega pevca zopet oživile v rožicah. In zatonuje sonce v blesku večerne zarje, hladen pihljajček dije čez okrašeno gomilo, čudovit miris razdihajo cvetlice, kakor da bi hotele počastiti neumrjočega pevca. Tužno se tresejo travice, cvetlice žalostno povešajo svoje glavice, kakor da bi hotele solzico milovanja potočiti na gomilo 'nesrečnega'; – oh, saj mu je 'svet' ne daruje nobene! Lahka ti zemljica bila, slavni Prešern! – Prestal si ta svet, prestal njegovo nehvaležnost! Tamkaj si zdaj, kjer je duh oproščen težilnih spon, kjer se gleda v neizmerno morje luči in čistosti, kjer te ne more več raniti nehvaležnost sveta! – Srečen si zdaj!« (Vir: Josipina Urbančič – Turnograjska, Na grobu Prešerna, dostopno tudi na spletu, na portalu Wikivir. »Lovre«, ki ga Josipina omenja in je z njo skupaj na pesnikovem grobu, je njen mož Lovro Toman, slovenski pravnik, govornik, pesnik in poslanec v dunajskem državnem zboru.)

Gorenjski libreto Luize Pesjakove

Pred Prešernom je Vodnik, za njim Jenko. To je splošno znano. Zato se v tem izboru raje spomnimo pesnic in pesnikov, ki so najširšemu bralstvu manj poznani ali celo neznani. Taka je pesnica Luiza Pesjak (1828–1898), ki se je rodila in umrla v Ljubljani. Vendar je na poseben način povezana s Prešernom. »Kot najstarejši otrok odvetnika dr. Blaža Crobatha in matere Poljakinje Josipine Brugnak je spoznala vse vidnejše može tedanje slovenske družbe, med njimi tudi Franceta Prešerna, ki je nekaj časa delal pri njenem očetu. Prav on je kot pesnik najbolj vplival nanjo, s klasičnim izobraževanjem in celo učenjem angleškega jezika. Leta 1842 ji je ob štirinajstem praznovanju godu posvetil v nemščini spisano pesem 'Dem wohlgeborenen Fräulein Aloisia Crobath'. Leta 1844 pa je začetek njene poezije pospremil s sonetom 'An eine junge Dichterin' /Mladi pesnici/.« (Wikipedija) Dr. Blaž Crobath se je rodil v Železnikih in je Prešerna zaposlil v svoji odvetniški pisarni. Manj znano je, da ga je pesnik pogosto reševal s svojim odvetniškim delom, saj je imel njegov delodajalec velike težave z uživanjem alkohola, večje kot njegov delojemalec. Ta pa je v danih okoliščinah prevzel tudi del vzgoje njegove pesniško nadarjene hčerke.

Iz njenega literarnega opusa na tem mestu izpostavimo njen libreto za prvo slovensko opero Gorenjski slavček. »Gorenjski slavček je komična opera v treh dejanjih Antona Foersterja. Libreto je napisala Luiza Pesjak. Gorenjski slavček je nastal na pobudo Dramatičnega društva, ki je leta 1869 razpisalo nagrado za slovensko opereto. Skladatelj je zložil dvanajst glasbenih točk in jih povezal v dve dejanji. Ker je bilo med točkami še govorjeno besedilo, je bil sprva opereta. Krstna predstava operete je bila v ljubljanskem Deželnem gledališču 27. aprila 1872. V vlogi Minke je nastopila sopranistka Antonija Svetek, pel je tudi Josip Nolli, poleg ostalih pevcev pa je nastopil še Avgust Pucihar, takrat zelo dejaven pri uprizarjanju domačih del. Glasbeno vodstvo je prevzel skladatelj. Leta 1895 jo je Foerster predelal v opero. Besedilo je dopolnil in popravil Smetanov libretist Emanuel Züngl v Pragi, dokončno revizijo besedila pa je prispeval pesnik Engelbert Gangl. Premiera opere je bila v Ljubljani leta 1896 in je doživela lep sprejem. Opera je nato doživela več predelav; najpomembnejša je predelava Karla Jeraja (1922), ki jo večinoma izvajajo še danes, predelava Mirka Poliča (1937) pa se je že oddaljila od izvirnika. Leta 2024 so novo, sodobnejšo predelavo izvedli v avstrijskem Gradcu, kar šteje za prvo izvedbo v slovenskem jeziku v tujini. Že leta 1910 je bila sicer opera izvedena v Brnu, a v češčini. Preprostost in razumljivost zgodbe, sporočilnost, dogajanje v domačem okolju, komične situacije, ljudske pesmi, navidezna 'zmaga' nad tujcema, ljubka, iskrena glasba – vse to so dejavniki, ki Gorenjskega slavčka uvrščajo še danes med največkrat izvajane in najbolj priljubljene slovenske opere.«

Kot primer pesniške ustvarjalnosti avtorice libreta izpostavimo arijo Franja iz prvega dejanja. »Dogajanje je postavljeno na vas v okolici Bleda na Gorenjskem pred letom 1848. Na levi strani je krčma, pred njo košata lipa, pod njo miza s klopjo, na desni je Majdina hiša. V ozadju se dviga Triglav. Uvodni moški zbor prvega dejanja 'Gorenjci ljudje smo veseli' nam naslika in razodene lepote domače zemlje. V vas pride Franjo, ki se je po dolgem času vrnil iz tujine. Prvi se ga razveseli prijatelj Lovro in mu izreče dobrodošlico. Arija Franja, ki sledi, nam razkriva hrepenenje in ljubezen do domače vasi in domovine (je tudi hkrati najbolj znana arija v operi).

Prelepa Gorenjska

Po Prešernu in Jenku se je na Gorenjskem narodilo še veliko pesnikov, a Prešernovega formata med njimi ni bilo več, je prevelik. No, razen če bi med Gorenjce prišteli Daneta Zajca, ki se je rodil tam daleč na gorenjskem vzhodu. Rodil se je 26. oktobra 1929 v Zgornji Javoršici pri Moravčah, umrl je 20. oktobra 2005 na Golniku. V tem izboru objavljamo njegovo znamenito pesem Veliki črni bik. Ta rjove v jutro, njegov klic se razlega v prazno gorsko krajino, sonce na vzhodu pa že brusi bleščečo mesarsko sekiro …

Dobrih pesnikov med Gorenjci je še več. Takšna sta Kamničana France Balantič in Rudolf Maister. Pa na Bledu rojeni Karel Mauser in Radovljičan Ivan Hriberšek. Še živečih pesnikov tu raje ne bi imenoval, to je delikatno, lahko koga spregledaš in je brž vse narobe. No, Blaža Ogorevca (1951–2025), ki sem ga osebno poznal, pa prav rad prištejem in z njim končam.

Ne nazadnje pa izpostavim dejstvo, da so pesmi pisali tudi Avseniki in v njih opevali tudi našo Gorenjsko. Naši deželi se po nemško reče Oberkrain, Avsenike pa v nemških deželah poznajo kot Oberkrainerje. Takega mednarodnega slovesa, kot so ga Gorenjski priborili »Slavko Avsenik und seine Original Oberkrainer«, ni doslej med pesniki in pevci še nihče drug. To je dejstvo, za katero sicer vemo, a se ga premalo zavedamo.

Podoba raja

Mož in oblakov vojsko je obojno
končala temna noč, kar svetla zarja
zlatí z rumenmi žarki glavo trojno
snežnikov kranjskih sivga poglavarja,
Bohinjsko jezero stoji pokojno,
sledu ni več vunanjega viharja;
al somov vojska pod vodó ne mine,
in drugih roparjov v dnu globočine. /…/

Tje na otok z valovami obdani,
v današnjih dnevih božjo pot Marije;
v dnu zad stojé snežnikov velikani,
poljá, ki spred se sprósti, lepotije
ti kaže Bléški grad na levi strani,
na desni griček se za gričam skrije.
Dežela kranjska nima lepš'ga kraja,
ko je z okol'šno ta, podoba raja.

France Prešeren,
Krst pri Savici, odlomek

Gorenjci ljudje smo veseli

Veselje in radost,
doma sem doma.
Brezmejna mi sreča
v srcu igra.
Triglava pozdravljam
višavo lepo
in skoro uklanjam
kolena pred njo!
Orjaško se dviga
v oblake svetle
ponos je in dika
slovenske zemlje!
Podobe mamljive
visoki je čar,
navdušil mi srce
v tujini vsikdar.
In sreča, veselje
nji blizu sem zdaj,
in spet domovine
obdaja me raj!

Arija iz opere Gorenjski slavček,
avtorica besedila Luiza Pesjak

Prelepa Gorenjska
Avsenik

Prelepa Gorenjska, v ponos si mi ti,
kdorkoli te vidi, te znova želi.
Gorovja, planine in bistre vode,
zelene doline povsod te krase.

Spomladi, ko planšar odide v gore,
ko mora pustiti v dolini srce,
takrat se odeneš v tisoč cvetov,
pastirc pa zavriska, ker pušeljc 'ma nov.

Ne bom te pozabil, kjerkoli bi bil,
preveč sem lepote se tvoje naužil.
Očaka Triglava le kdo ne pozna,
na jezeru čolnič se v vetru igra.

Ponoči, ko fantič na lestvi stoji,
od svoj'ga dekleta rdeč nagelj dobi,
takrat se mu lun'ca poredno smehlja,
a fant si zavriska, ker nagelj ima.

Na Sorškem polji

Pozdravljeno bodi
Sorško poljé,
Kjer moji očaci
V grobih ležé;

Kjer zibel je moja
Stala nekdàj,
Kjer rojstna stojí še
Hiša mi zdaj.

Triglava visoko
Snežno glavó
Še v sinji daljavi
Vidi okó;

Še Sava grmeča
V strugi šumí,
Ko leta nekdanja
Liže pečí.

Al sem ti še znanec,
Sorško polje?
Ker dolgo se nisva
Videla že;

I jaz sem premenil
Misli, obraz,
Kar naju ločila
Kraj sta i čas.

Simon Jenko

Veliki črni bik

Veliki črni bik rjove v jutro.
Veliki črni bik, koga kličeš?
Prazni so pašniki.
Prazne so gore.
Prazne so grape.
Prazne kot odmev tvojega klica.

Veliki črni bik rjove v jutro.
Kot da bi brizgala težka črna kri
pod vršičke temnih smrek.
Kot da bi se nad gozdom na vzhodu
odpiralo v jutro
krvavo bikovo oko.
Veliki črni bik, koga kličeš?

Je slast poslušati,
kako ti vrača odmev
tvoj zamolkli klic?
Veliki črni bik, brezkrvno je jutro.
Tvoj glas pada v grape
kot razcefrana jata
črnih vran.

Nobeden ne sliši tvoje samote.
Nikogar ne napojiš
s črno krvjo svojega glasu.
Umolkni, veliki črni bik.
Veliki črni bik rjove v jutro.
Sonce na vzhodu brusi
bleščečo mesarsko sekiro.

Dane Zajc