Hrana in demokracija

Položaj malih kmetov

Morgan Ody je majhna kmetovalka iz francoske Bretanje in glavna koordinatorica svetovnega kmečkega gibanja La Via Campesina. Je kmetica posebne sorte, ni (še) model. Pustila je dobro plačano službo v mestu in zdaj se preživlja izključno s kmetovanjem. Vprašanje pa je, ali se da v Franciji na majhni kmetiji zaslužiti dovolj za dostojno življenje. »Zaslužim manj kot minimalno plačo v Franciji, ki je okoli 1300 evrov mesečno, in sicer okoli 800 evrov mesečno. To je malo in ni pošteno, da je tako, saj delam veliko in pridelam zelo kakovostno zelenjavo. Pošteno bi bilo, da bi zaslužila vsaj minimalno plačo v svoji državi. Rešuje me dejstvo, da živim v lastni hiši na podeželju in ne plačujem najemnine, zelenjavo si pridelam sama, drugo hrano pa dobim v zameno za zelenjavo od okoliških kmetov. Tako da kljub mizernemu prihodku nimam občutka, da živim v revščini. Da sem lahko kupila lastno hišo, je bil privilegij. Prenizki prihodki majhnih kmetov so velik problem. Popolnoma nobene možnosti ni, da bi oživili majhno kmetijstvo na evropskem podeželju, če ne rešimo te težave. Kako bi lahko zagotovili majhnemu kmetu dostojno preživetje? Na eni strani s poštenimi cenami, ki bi pokrivale strošek proizvodnje, na drugi strani pa je treba bolj pošteno razrezati kolač evropskih subvencij za kmetijstvo. Trenutno Evropska unija letno razdeli več kot 50 milijard evrov kmetijskih subvencij, kar je ogromno, a več kot 80 odstotkov denarja dobijo velikanske farme in kmetijska podjetja, korporacije. Pogosto gre denar v roke ljudi, ki sploh nimajo direktnega stika s kmetovanjem. Sedijo v svojih pisarnah v velikem mestu, investirajo in tuhtajo, kako bi razgrabili denar, ki je na voljo. Subvencije bi morale biti namenjene pravim kmetovalcem, ki dejansko obdelujejo zemljo. Postaviti bi bilo treba omejitev, koliko največ pomoči lahko posamezna kmetija dobi. Ker je subvencija vezana na velikost, nekateri dobivajo tudi 300.000 evrov pomoči letno in več, majhni kmetje pa nič! Večina kmetij v EU-ju je srednjih in majhnih, povprečna velikost je 16 hektarjev. Kmetij, ki so večje od 100 hektarjev, je zgolj en odstotek in te poberejo večino subvencij. Jaz imam 1,8 hektarja in ne dobim nič, če imaš 1000 hektarjev, si pa super bogat izključno zaradi subvencij, ne pa ker si učinkovit ali ker si morda veliko pridelal. To je denar davkoplačevalcev in to ni pošteno. Takšna delitev subvencij je velik problem iz dveh razlogov – prvič, ves denar gre v žepe največjih, in drugič, predstavlja spodbudo za vedno večjo in večjo koncentracijo zemlje in opuščanje majhnih kmetij.«

La Via Campesina

Svetovno kmečko gibanje La Via Campesina je bilo ustanovljeno leta 1993, kaj je njegov največji dosežek? »Uspelo nam je, da je generalna skupščina Združenih narodov sprejela deklaracijo o pravicah kmetov po svetu. Deklaracija kmetu priznava pravico do dostojnega življenja, zemlje, semen, vode, ustreznih delovnih pogojev in do sodelovanja v demokratičnih procesih. V večini držav na globalnem jugu in tudi severu so kmetje pogosto tisti, ki so brez pravic. Zdaj pa imamo deklaracijo ZN-a, ki pravi, da ima kmet pravico do zemlje in pridelovanja hrane. To je zelo pomemben dosežek.«

Pravica do proizvodnje hrane

Še zadnje vprašanje: ka­kšno bo kmetijstvo čez sto let? Bodo mega korporacije proizvedle praktično vso hrano na planetu, velikanske traktorje pa bo vozila umetna inteligenca? Lahko majhni kmetje to bitko dobijo? »Vse bo odvisno od demokratične volje ljudi, prihodnost še ni napisana. Kakšne prihodnosti si želimo? Ali kot človeška bitja želimo ohraniti stik z ekosistemom, naravo? Si želimo še naprej pridelovati zdravo hrano z lastnimi rokami? Ali imamo raje, da bodo namesto nas kmetovali roboti, ki bodo pridelali praktično vse, mi pa bomo postali sužnji korporacij? Če ohranimo svoj odnos z naravo in še naprej sami pridelujemo hrano, ohranjamo moč nad lastnim življenjem! Ne bi je smeli predati v roke nekaj posameznikov, lastnikov korporacij. Če resno mislimo glede demokracije, se moramo zavzeti za pravico vseh ljudi do zemlje in dela na njej, da si bodo lahko sami pridelali hrano. To je vprašanje demokracije, demokracija ni samo glasovanje na volitvah v nedeljo. Vprašanje proizvodnje hrane je ključno! Če se odpovemo pravici do proizvodnje hrane, se odpovemo demokraciji.« (Vir: odlomki iz intervjuja Gorazda Kosmača z Morgan Ody na MMC RTV SLO) Sicer pa iz pogovora z Morgan Ody izvemo tudi, da mali kmetje kljub velikim korporacijam še vedno nahranijo 70 odstotkov svetovnega prebivalstva! Gre pa za to, da bi jih k temu še spodbujali in ne odvračali.