Ko pride policija, je prepozno
Darja Reichman je v dolgoletni igralski karieri ustvarila več kot sto vlog. / Foto: Tina Dokl
Igra je veselje, strast in užitek
Letošnja prejemnica nagrade julija za preteklo sezono je Darja Reichman za vlogo v drami Boj na požiralniku. Po sedmih letih je to že njena druga julija na domači polici.
Seveda se je spominjam. Dobila sem jo za vlogo v predstavi Helverjeva noč. Božanska predstava, ki je ne bom nikoli pozabila, tako kot ne ustvarjalne ekipe s soigralcem Blažem Setnikarjem, režiserjem Alenom Jelenom, dramaturginjo Marinko Poštrak in drugimi ... Obe igralski vlogi sta bili izjemno zahtevni, s predstavo pa smo odpirali tudi težko temo. Kljub zahtevnosti besedila, ki med drugim govori o Kristalni noči in vzponu nacizma v Nemčiji v tridesetih letih, je predstavo tudi občinstvo dobro sprejelo, žal pa smo jo igrali manj, kot bi si ta zaslužila. Morda je manjkalo nekaj drznosti tistih, ki se po kulturnih domovih odločajo za nakupe predstav.
Kot igralka se manj ukvarjam s predstavo kot celoto, več pa s tem, kaj bom jaz povedala in kaj dala gledalcu skozi vlogo, ki mi jo določijo. Kot veste, si vlog ne izbiramo sami. Seveda se ukvarjam tudi s celoto in tematiko predstave, ampak moje glavno poslanstvo je, da sem čim bolj resnična, avtohtona v tem, kar poskušam ljudem podati na odru. Če je besedilo hvaležno, če je vloga hvaležna, je tudi meni toliko lažje. Kdaj pa dobiš vlogo, s katero se strahotno mučiš, ki je niti sam ne razumeš, in si rečeš, le kako jo bodo šele razumeli gledalci.
Nekaj drugega so seveda avtorski projekti, kjer smo igralci del nekoliko drugačnega soustvarjanja predstave, saj kdaj tudi sodelujemo pri pisanju besedila. Take so bile recimo Pravljice našega otroštva, ki jih je režiral Jernej Lorenci. V predstavi ni šlo za nastavljanje ogledala aktualni družbi, je pa vsak izmed nas razgalil lastno zgodbo in razmišljanja na temo jaz v preteklosti, jaz v sedanjosti in jaz v prihodnosti. Svoje zgodbe smo potem zapakirali v pravljico. Tema je bila zame sicer kar boleča. Ko smo igrali v Novi Gorici in je kolegica prišla do mene in rekla, o, ti ubožica, kar me je šokiralo. V predstavi namreč nisem govorila s stališča, kako mi je težko, ampak da je pač tako življenje.
Tako sama na splošno vidim gledališče. Krasno je, če so na repertoarju predstave, ki se tičejo gledalcev. In dotikati se morajo tudi nas, ki predstavo ustvarjamo. Najlepše je igrati v predstavi, v kateri se tudi sam vidiš.
Šlo je za splet okoliščin. Predvidena sem bila za vlogo v Predsednicah in v igri Kot vsa svobodna dekleta, katere premiera je bila pred dnevi, nakar se je v dramatizaciji režiserke Ivane Djilas pokazalo več vlog in je v tej zasedbi videla tudi mene. Igram tri različne like in so en tak »cukrček« zadnje sezone. V domišljijski zgodbi je precej pomagal, kot so kostumi, maska, glasba ..., in lahko rečem, da prav uživam v predstavi. Druga zgodba so Predsednice, v katerih gre z jezikom, ki ga uporablja avtor Werner Schwab, za precej zahtevne monologe.
Za to predstavo sicer nisem bila predvidena, bila sem vključena v druge projekte, ampak na koncu sem zaradi spleta okoliščin bila poklicana »na požiralnik«. Z Jernejem delam zelo rada, ker je vedno znova zagoneten, neskončno pripravljen na svoj projekt in zelo zahteven, no, pa tudi malo »nor«. To so štiri stvari, ki jih v gledališču obožujem. Igrala sem v vseh njegovih predstavah, ki jih je režiral v Prešernovem gledališču, in ga še vedno nimam povsem prebranega. Tako grem v vsak njegov projekt popolnoma čista. Ko sem prebrala Boj na požiralniku Prežihovega Voranca, si nisem mogla predstavljati, kako to novelo postaviti na oder. To lahko naredi samo nekdo, ki ima neko posebno čutenje do te teme. Lorenci ga je absolutno imel, zato nam je tudi uspelo.
V svoji dolgoletni karieri sem odigrala že več kot sto vlog, vendar lahko rečem, da je pripoved, s katero začnem predstavljati Dihurjevo družino, eden najzahtevnejših monologov, kar sem jih imela doslej. Gre za dvanajst strani besedila v starem Vorančevem jeziku, ko ne poznaš vseh izrazov, zaporedje besed je drugačno kot v današnjem času in pri tem je treba biti zelo natančen in hkrati, kljub temi, ne pretirano čustven.
Lorenci je predvsem zahteval, da sem jaz kot igralka in pripovedovalka tisti medij, ki z vso toplino in skrbjo do Dihurjev in njihovega sveta, ki ga podajam, vse to spravim do in pravzaprav v vas, gledalce. Ne morem biti jaz tista, ki trpim s to nesrečno družino, gledalec mora biti tisti, ki bo trpel. Gre za pripovedovalno gledališče, ki ga Lorenci intenzivno goji zadnja leta. Kot sem rekla, je ob tem zahtevno tudi besedilo. Ko na primer ob zaključku rečem: Dihurji so se zakadili v kipečo zemljo s krampi in ….
Tako bi rekla tudi jaz, pravilno v besedilu pa je s krampi in motikami. In tovrstnih »posebnosti« je v besedilu res veliko.
Moram reči, da mi je uspelo usvojiti neko tehniko pri tem plesu, zato se niti ne mučim preveč. Sicer pa, če igralec verjame v projekt, bo poskušal narediti vse, da ta kar najbolje uspe.
Nikoli si tega ne rečem. Nasprotno, moram reči, da me je zmotilo, ko je igralski kolega iz drugega gledališča dejal: »Še ena predstava do upokojitve in to je to.« Jaz tako ne razmišljam. Igralstvo je krasen poklic, zelo ga moraš imeti rad, ga opravljati z veseljem, strastjo in užitkom. Preden v Boju na požiralniku vsi štirje igralci stopimo na oder, se primemo za roke in si rečemo: »Dajmo.« Mlada kolegica Živa Selan pa mi še reče: »Uživaj!« Uživati je treba, tudi če podajaš težke in neprijetne zgodbe. Tak je naš poklic.
Tudi zato je nagrada julija ne le meni, ampak nagrada celotni ekipi predstave.
Zagotovo je to Helverjeva noč, ki bi se lahko še vedno igrala, ker z Blažem tudi po svojih letih še vedno lahko na odru delujeva kot mati in sin. Predstava v Sarajevu z Mirjano Karanović je že več kot dvajset let na sporedu in se še vedno igra. To je vloga, ki se mi vedno znova vrača pred oči. Obeh predstav, ki jih je režirala Nina Rajić Kranjac, Zaprto študijo in Naš razred, bi si tudi še želela igrati. Pravzaprav mi je žal vsake predstave, ki jo nehamo igrati. Ene bolj, spet druge manj, hkrati pa prihajajo vedno nove predstave, tako da vmes ne čutim nobene praznine.
Je pa tudi res, da preveč vlog naenkrat ne moreš imeti v glavi. Trenutno imam kar enajst živih predstav. V enih imam manj, v drugih več besedila. Vse počitnice sem vsake toliko časa v spanju ponavljala zgodbo Dihurjevih.
Nočem razmišljati o tem. Prihodnjih sedem let želim še čim več igrati, seveda ne preveč, da se me publika ne bi naveličala, ampak predvsem v projektih, ki tudi mene zanimajo.
V katerih lahko raziskujem, delam z režiserji, ki so mi blizu, in tudi z novimi mladimi režiserji. Ko si v mojih letih, je delo z mladimi režiserji tudi neizmeren privilegij, radost in tudi odgovornost. Sama poskušam v vsaki režiserki ali režiserju videti potencial. Zato je tudi pomembno, da tudi če mi vloga ali predstava nista blizu, nikoli ne delam s figo v žepu.
Hkrati pa si želim – brez tega ustvarjanja ni – zdravja in dobre kondicije v vseh pogledih. To je povezano tudi z zdravjem mojih bližnjih, obeh staršev, ki sta res že v letih, partnerja Iztoka, sina Juša, imam sorodstvo, ki mi ogromno pomeni in mi tudi daje moč. Predvsem pa mi daje neizmerno moč družina, v kateri se dobro počutim. Lepo mi je doma, z Iztokom sva kot dve vzporedni premici, ki gresta naprej in si puščata ustvarjalno življenje.
Res pa si ne upam zamišljati, kaj bo čez sedem let. Morda se spet srečava ob podobnem pogovoru. Predvsem upam, da bo ostala vera, ki jo imam sedaj, vera v gledališče in vera v življenje.