Trajnostni razvoj
Stremijo k ohranjanju zelene narave
Ko se je avgust lomil v september, je sončni zahod oranžno-rožnatih barv na meji med gorenjsko in ljubljansko regijo obetal čaroben večer. Koliko besed je bilo izrečenih na račun koncerta, ki je bil iz Tivolija na koncu prestavljen v Stanežiče. Temu, da je Magnifico s sobotnim dogodkom postavil enega zgodovinskih koncertnih mejnikov na Slovenskem, ne gre oporekati. Čeprav bi ga na koncu lahko izpeljali v Tivoliju, sta jabolki spora med organizatorji in Zavodom za varstvo narave – zaščitena evropska gomoljčica in hrošč puščavnik, ki tam domujeta – zagotovo hvaležni, da se koncert ni zgodil v največjem ljubljanskem parku.
Ob takšnih dogodkih se postavlja vprašanje, koliko in na kakšen način človek lahko posega v naravo in kje se ta meja prelomi. Ko se na poljih, kjer nikoli prej ni potekala cesta, morda le kak kolovoz, po katerem so se vozili le traktorji, zgodi obvoznica, to predstavlja velik vdor v živalski svet. Mimo tega dejstva ne moremo. Kot tudi ne mimo tega, da so obvoznice več kot nujne za pretočnost prometa. Ljudem tovrstne prometne novitete še kako pridejo prav. Lisice, jazbeci, srne in ostali živelj, katerega domovanja so gozdovi, travniki in polja, pa so bitja, ki tam živijo že dolgo in ne poznajo znakov in prehodov za pešce. Ob novih cestah, tudi na Gorenjskem, je v zadnjem času nemalokrat videti povožene živali, ki ne morejo doumeti, da je v njihovo okolje na novo prišla nova cesta, po kateri (pre)hitro vozijo nepregledne vrste pločevine.
A narava vrača udarce. V zadnjem času je invazivne harlekinske polonice zamenjala hrastova čipkarka z nežnimi krilci, ki spominjajo na čipko, a tej stenici, strašansko tekne sok hrastovih listov. »Zaradi številčne populacije v avgustu in septembru čipkarke pogosto pristanejo tudi na ljudeh. Potem se na nas 'sprehajajo', včasih lahko tudi malce zbodejo, ker iščejo hrano. Da bi ti naključni piki hrastove čipkarke povzročali resnejše težave, nam ni znano, v redkih primerih lahko pride do alergijskih reakcij, ki pa hitro izzvenijo,« je zapisano na spletni strani Gozdarskega inštituta Slovenije.
Invazivne rastline in živali človek bolj ali manj uspešno zatira, ampak – ali obstaja tudi recept za omejitev invazivnih posegov človeka v naravo?
Padajo grmi, padajo drevesa, padajo drevoredi … Je res prav vsak posek – ne glede na odobritev strokovnih služb – upravičen, se marsikdaj sprašujem. Invazivne so lahko rastline in živali, vsekakor pa je lahko invaziven tudi človek. Zavoljo lastnih potreb, včasih tudi kapric, ki so zavite v celofan javnega interesa, marsikdaj pa tudi zavoljo lastne nečimrnosti in občutka vsemogočnosti. Eppur si muove. In vendar se (svet še vedno) vrti. Do kdaj ...?