Rašid Mašaravi je palestinski filmski režiser, rojen v Gazi leta 1962 v družini beguncev iz Jaffe. Odrasel je v begunskem taborišču Šati. / Foto: Wikipedija
Iz ničelne točke
Vojna in humanitarna katastrofa v Gazi traja že več kot eno leto in začenja poleg medijskih podob dobivati tudi umetniške upodobitve. Avtor ene od takih je palestinski filmski režiser Rašid Mašaravi,
v filmu Iz ničelne točke …
Rašid Mašaravi je palestinski filmski ustvarjalec, ki živi med Francijo in Zahodnim bregom. Njegov zadnji projekt From Ground Zero (Iz ničelne točke) je omnibus 22 kratkih filmov, ki so jih v zadnjem letu ustvarili filmski ustvarjalci v oblegani Gazi. Film je palestinski kandidat za oskarja za tujejezični film. Na letošnjem festivalu v Cannesu so njegovo projekcijo zavrnili, nedavno ga je prikazal v Ljubljani. Film je nastajal v težkih, skoraj nemogočih razmerah. »Tehnično in logistično je bilo film zelo težko ustvariti. Že odvisnost od elektrike, ki je v Gazi pogosto ni bilo … Če ni elektrike, ne moreš napolniti mobilnega telefona, kamere, baterije, računalnika, ni interneta. To pomeni, da se ves čas poskušaš povezati z ljudmi. Potem pa smo imeli povezavo in bili po 3, 4 dni dan in noč budni, včasih smo kje našli točko, na kateri je internetna povezava delovala, tako smo lahko nalagali gradivo. Ampak največja težava je bilo delo z ljudmi, ki so predvsem vsak dan morali reševati svoja življenja, ne pa snemati filma. Ves čas smo jih spodbujali, naj nadaljujejo. Ampak v Gazi ni nobene razlike med filmarji in drugimi. Vsi iščejo varen prostor, ki ga ni, vsi potrebujejo hrano, kurivo za ogenj, vodo, vse to. Filmski ustvarjalci so bili v še težjem položaju, saj so morali tvegati svoje življenje, da bi snemali, ker v Gazi ni varnega kraja …« Nekatere od teh filmov so ustvarile ženske. Kakšna je torej njihova vloga v tem dogajanju? »Med vojno so ženske prevzele več odgovornosti kot moški. Veliko več odgovornosti imajo, da ohranjajo življenje družin. V tem projektu je bilo sedem filmskih ustvarjalk od 22 in lahko bi jih bilo še več, če ne bi bile bolj zaposlene s skrbjo za družine kot moški. Moški v teh razmerah postane eden izmed otrok. Če ima ženska štiri otroke in moža, ta postane peti otrok, nahraniti mora vseh pet in paziti nanje.« In zakaj naslov Iz ničelne točke? Zato, ker med kamero in tem, kar se dogaja, ni nobene razdalje. Filmski ustvarjalci so tudi sami del te zgodbe.
Kakšna je sicer aktualna podoba Gaze v očeh Rašida Mašaravija? »Stvari moramo poimenovati s pravimi besedami: 50 tisoč mrtvih, 150 tisoč ranjenih, pravijo, da je še več kot 15 tisoč ljudi pod ruševinami, uničena so celotna mesta, več kot milijon beguncev, ljudje so po večkrat razseljeni … Vsemu temu res ne moremo reči le konflikt. Ampak če to ni genocid, kaj potem je? Kako to poimenovati? In po več kot letu dni še kar traja … Svet nam dopoveduje, naj gledamo nase kot na številke, me razumete? Tam so ubili 60, tam 45, tu 97, potem 200 in nekaj ljudi, 33, kakor koli … Samo številke smo. Brez obrazov, brez zgodb. Zato so filmi, kot je From Ground Zero, pomembni, saj lahko v njih vidite človeka s sanjami, z imenom. Žensko, ki je lepa, moškega, ki je pameten, nekdo je plesalec, igralec, nekdo drug čisto navaden človek. Žalostno je, da moramo leta 2024 svetu še vedno razlagati, da smo tudi mi ljudje. To je zame, za nas, Palestince, veliko razočaranje, tako nad Evropo kot tudi nad arabskim svetom. Seveda tudi nad Združenimi državami Amerike, ampak te so soudeležene, so del te vojne. Izrael nas ubija z denarjem in orožjem Združenih držav. In ubija nas tudi z molkom arabskih držav. Ubija nas s hinavskim obrazom Evrope, ki se nam že leta predstavlja kot demokratičen svet, svet človekovih pravic, pravic otrok, žensk, živali, okolja, ne vem, česa vse še. Vse to se je izkazalo za ponaredek, za lažno. Gaza nam zdaj, ko so maske spuščene, kaže resnični obraz tega sveta, ne Palestine. To je kriza človeškosti. In sveta po Gazi ne bo lahko rešiti. Velike države, kot sta Nemčija in Francija, so v nevarnosti, ker so tiho, ker ne ukrepajo, ker so izgubile humanost. Gaza je spremenila vse. Spremenila je tudi nas, Palestince. Ne mislim le ubijanja. Danes sam kot Palestinec nisem več pripravljen poslušati sveta in njegovih pridig, ker mu je spodletelo pri lastni človeškosti. Gre za globlje stvari kot le ubijanje, denar, orožje …« (Vir: intervju novinarke Nataše Štefe z Rašidom Mašaravijem na MMC RTV SLO)
Takšno je torej dogajanje v Gazi, če ga gledaš z ničelne točke. Kaj pa če gledaš od daleč, tako rekoč iz ptičje perspektive, tako kot večina Evropejcev in Američanov? Večini se zdi, da je to nekje daleč, da se nas ne tiče, vmes je morje. Dogajanje v Ukrajini je že bližje. In bo, kot kaže, vse bolj blizu, tako rekoč pred vrati. In se nas tiče.