Izjemno hvaležni za pomoč

Kranj – Obilne padavine, ki so v začetku oktobra zajele Bosno in Hercegovino, so povzročile obsežne poplave in sprožile številne plazove, najbolj kritične pa so bile razmere v Donji Jablanici severno od Mostarja in okoliških krajih. Slovenija je v okviru mehanizma Evropske unije na področju civilne zaščite v pomoč ob poplavah poslala enoto za iskanje in reševanje v urbanih okoljih ter enoto z reševalnimi psi. Prvo oktobrsko nedeljo je iz državnega logističnega centra v Rojah krenil konvoj 16 vozil s 46 člani civilne zaščite in reševanja ter šestimi reševalnimi psi, ki so na prizadetem območju pomagali vse do petka.

Na odpravi v Bosno in Hercegovino je sodelovalo tudi enajst Gorenjcev. Med njimi so bili pripadniki Civilne zaščite Gorenjska Miha Bregar, Žiga Burgar, Tilen Rihtaršič, Mirko Škofic, Jože Tiringer in Urban Žonta. Matjaž Bolka in Andrej Žunič iz Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije – gorenjska regija sta se pridružila z reševalnima psoma Oro in Bliskom. Pavel Andrejc, Klemen Berlot in Matjaž Vovk pa so se odzvali kot del Državne enote za hitre reševalne intervencije.

Iskanje preživelih

Po besedah Matjaža Bolke, enega od vodnikov reševalnih psov, je bil osnovni namen odprave iskanje preživelih na poplavljenem območju Buturović Polje. Ekipa je sodelovala tudi pri dostavi hrane, vode in zdravil prebivalcem v odročnih krajih, kjer so bile ceste popolnoma neprehodne, obenem pa so območje pregledovali s pomočjo brezpilotnega letala. »Na žalost smo ugotovili, da možnosti za preživetje skoraj ni bilo. Veliko žrtev so našli na jezu reke Neretve,« je dejal Bolka.

Iskanje pogrešanih je bilo oteženo zaradi blatnih naplavin in globokih usedlin mulja, kjer vonja skorajda ni bilo mogoče zaznati. »Preiskovali smo teren, in kjer koli je pes zaznal sledi, smo s pomočjo lokalne mehanizacije in bagrov odstranili naplavljene plasti. Poleg naše enote so pri iskanju sodelovale še ekipe iz Hrvaške, Srbije in Črne gore, vendar nihče ni našel preživelih.«

Po njegovem mnenju so bile hude posledice poplav rezultat več dejavnikov, ki vključujejo pomanjkljivo infrastrukturo in slabo vzdrževanje vodotokov. »Zaradi pomanjkanja sredstev mnogi vodotoki niso redno očiščeni. Poleg tega so bile številne hiše zgrajene brez ustreznih gradbenih standardov ali na območjih, kjer so bolj izpostavljene nevarnosti. Dejstvo pa je, da so se poplave zgodile zelo hitro in sredi noči, zato se prebivalci niso imeli časa umakniti na varno,« je poudaril.

Psihološka opora

Poleg fizične pomoči je bila za prizadete prebivalce še pomembnejša psihološka opora mednarodnih ekip. »Občutek, da niso sami in da jim stojijo ob strani ljudje, ki jim pomagajo ob težki izgubi, to je bilo tisto, za kar so bili najbolj hvaležni. Naša prisotnost jim je dajala upanje in zavedanje, da niso pozabljeni, čeprav so vedeli, da jim naše delo ne more povrniti izgubljenega – mnogi so ostali brez vsega imetja ali celo brez svojih bližnjih. Ob tem smo čutili kanček stresa, saj so nekateri še vedno verjeli v čudež, ki pa je v takšnih razmerah skoraj nemogoč.«

Bolka je še pojasnil, da je vsak korak na terenu zahteval posebno previdnost. Prisotne so bile kače, območje pa je bilo izredno spolzko. Delo v takšnem okolju zahteva zbranost, saj se tveganje za nesreče povečuje, je dodal.

Vrtiljak čustev

Klemen Berlot, ki je bil v sestavi Civilne zaščite del logistične ekipe, je poudaril, da so domačini slovensko ekipo sprejeli z odprtimi rokami. Slovenska ekipa je svojo bazo postavila v Donji Jablanici, kjer jim je lokalna skupnost nudila nastanitev v srednji šoli in preskrbo s hrano. »Bosno in Hercegovino doživljamo kot del nekdanje skupne države, zato smo se na misijo odpravili s posebnim občutkom bližine, odgovornosti in solidarnosti. Prebivalci so nas kljub katastrofi in izgubi, ki so jo doživeli, sprejeli z izrazito toplino. Čeprav smo se zavedali, da možnosti za najdbo preživelih ni, smo jim želeli resnično pomagati. Doživljali smo pravi čustveni vrtiljak, zlasti ob soočenju z njihovimi osebnimi stiskami – bili so v veliko težji situaciji, kot smo jo ob poplavah lani doživeli v Sloveniji, a so nam vseeno ponujali vse, kar so imeli,« se spominja Berlot, ki pravi, da je slovensko ekipo najbolj ganila njihova nemoč. »Nas pa so sprejeli kot odrešitelje.«

Pretresljive zgodbe

Reševalci so sicer pričakovali velik obseg škode, a jih je prizor v poplavljenih območjih vseeno pretresel. Ceste in železnice so bile uničene in neprevozne, vasice povsem opustošene. Območje je bilo videti kot prizorišče popolnega uničenja – hiše so bile popolnoma zravnane z zemljo, tiste, ki so ostale, pa so bile bodisi zalite z blatom bodisi nevarne za bivanje. Slovenska ekipa je kljub težki situaciji vzdrževala visoko stopnjo profesionalnosti in predanosti. »Treba je bilo namreč zagotoviti tudi varnost za naše pripadnike,« je dejal.