Izzivi jo izzovejo

Šenčur – Spomladi je ultrakolesarka Tina Žarki prevozila 600-kilometrski brevet (organizirana ekstremno dolga kolesarska vožnja) Zagreb–Vukovar–Zagreb. V cilj je pripeljala prva, prav tako kot po 1460 km dolgi samooskrbni certificirani kolesarski vožnji s kontrolnimi točkami in omejeno časovnico na Hrvaškem (brevet 4CC – 4 Corners of Croatia). Sredi avgusta se je odpravila na 1001 Miglia Italia, ki je organiziran vsako drugo leto in velja za najboljši in najtežji brevet v Evropi. Na 1600 km dolgi trasi, psihično in fizično zelo zahtevni, je bila edina iz Slovenije ter v cilju med eno tretjino vseh tekmovalcev, ki so končali dirko (na štartu jih je bilo 330), deseta med 25 ženskami. »V 128 urah sem prekolesarila traso in si izpolnila veliko željo, sanje, da premagam razdaljo brez problemov.«

Italijanska trasa s skoraj 20.000 višinskimi metri je izstopala, a izziv so vse dolge vožnje, pravi. »Zagotovo je nekaj skrbi na poti povezano tudi z opremo in s kolesom, saj če se pojavijo tehnično nerešljivi problemi na kolesu, to lahko pomeni začetek konca vožnje. Kar se tiče mene, moje psihične in fizične pripravljenosti, pa se tako dobro poznam, da do zdaj še nisem imela problema (trkam na les). Kot športnica na izzive gledam kot na nekaj, kamor se sama prijavim, plačam in opravim, ker vem, da sem sposobna, da bom naredila, da zmorem, da si želim in ne bom odnehala. Vse lepo iz mene pride takrat na plan. Trma, moč, vzdržljivost, vztrajnost, pozitiva, nepopustljivost. Izzivi me izzovejo, da se sama lahko prepričam, koliko zmorem, hkrati pa spoznam nove kraje in ljudi. Ne vem, kaj je lepšega kot to, da z vsemi svojimi lastnostmi in močjo premagaš nekaj, kar še nikoli nisi. Ti občutki so tako zmagoslavni, da se jih želim vedno znova dotikati. V Italiji so mi največji izziv predstavljale njihove izredno slabe ceste in vzponi; ne čez eno goro, hrib – šla sem čez gorovja, in pa toskanski klanci, ki jim ni konca ne kraja. Zagotovo je narava pripomogla k temu, da je lažje minilo. Sem pa zaradi temperatur podnevi, ki so bile ubijalsko visoke, vozila vse noči.«

Po izjemnem dosežku si v čast šteje tudi to, da je kot edina zastopala slovenske barve. Kot nam je še zaupala, ta mesec namerava s prijatelji prevoziti Slovenijo po diagonali: iz Goričkega v Piran, drugih večjih načrtov do konca leta nima. »Imam pa leto 2025 v mislih kar lepo začrtano, številke kilometrov se bodo zagotovo povečale za kakšnih dva tisoč. Naj mi zdravje služi; vem, da sem sposobna ogromnih podvigov,« se je nasmehnila.