Janezov nasvet za leto 2025

Ob koncu leta se Glasovi kolesarji še zadnjič srečamo, da si voščimo sreče in zdravja. Ob tej priložnosti izberemo tudi kolesarja, ki je v iztekajočem se letu dokazal, da si zasluži posebno nagrado – prehodni pokal za dobrega člana našega športnega društva. Letos smo izbrali Janeza Ankeleta, ki je z 82 leti še vedno aktiven član in pozitivno naravnan mož. Pred kratkim sva z Janezom skupaj spila šabeso in povprašal sem ga, kaj vse je počel v življenju kot športnik.

»S športom sem se ukvarjal celo življenje. Najprej sem kot deček igral nogomet, potem sva skupaj s sestro Majdo začela trenirati smučanje. Tako uspešen kot Majda nisem bil, saj je šla ona dvakrat na olimpijske igre. Sva se pa takrat 'dajala' s Tonetom Vogrincem, nekdanjim smučarskim trenerjem in direktorjem smučarskih reprezentanc. Tudi Tone je bil tekmovalen tip in je bil jezen, kadar sem ga premagal. Včasih smo lahko trenirali več športov in zato sem začel trenirati še rokomet. Aktivno sem ga igral skoraj trideset let. Bil sem znan po izredno dobrem metu na gol. Rokometu sem bil zapisan tudi kot veteran, saj sem za rokometni klub Sava Kranj igral skoraj do svojega petdesetega leta. V času, ko sem bil najbolje fizično pripravljen, sva šla s sosedom vsak dan na kakšen šport, tudi če je deževalo. Tudi ko sem tri leta delal v Švici, nisem pozabil na šport. Tam sem celo smučal s 3200 metrov visoke gore Engelberg. Ko sem se rokometno upokojil, sem začel kolesariti. Najprej sem uporabljal treking kolo, potem sem presedlal na specialko. Takrat so bile priljubljene rekreativne kolesarske prireditve z naslovom Slovenija kolesari. Pogosto je z mano kolesarila tudi žena, zdaj pa se ji kolesariti ne da več in skupaj hodiva le v naravo.

S kolesom sem danes res močno povezan, saj v poletnem času skoraj vsak dan kolesarim. V zimskem času presedlam na sobno kolo in gonim vsaj trikrat na teden po uro do uro in pol. Zatem naredim še raztezne vaje ali vaje za moč. Bil sem tudi med ustanovnimi člani Športnega društva Gorenjski glas in od samega začetka kolesarim z Gorenjskim glasom.«

Povprašal sem ga tudi, kaj je najbolj pomembno, da človek ostane čim dlje vitalen.

»Nekaj pripomorejo geni, ampak ne prav veliko. Več je vredno, če imaš voljo do gibanja v naravi, saj moraš ves čas aktivnega življenja migati. Hraniti se moraš zmerno in zdravo s čim več doma pridelane hrane. Pa stresu se moraš izogibati. To bi bil moj recept.«

Drage bralke in bralci, kolesarke in kolesarji, v novem letu vam želim, da bi se čim bolj držali Janezovih nasvetov. Želim vam torej čim več gibanja v naravi, da bi jedli zdravo hrano, živeli čim manj stresno in bi si vzeli čas za počitek.