Je sreča opoteča?

Znameniti Frane Milčinski - Ježek je nekoč prepeval: »Aj, aj, aj, aj, sreče ne kupiš pri kolporterju, kot kriminalko in kakor TT ...« Pa tega, da stanuje v sedmem nadstropju in da je do nje treba peš, saj je »lift« pokvarjen, se je prav tako zavedal.

Tudi na začetku pomladi se izgubljamo v raznoraznih dnevih tega in onega. V petek je bil med drugim svetovni dan poezije, dan prej smo zaznamovali mednarodni dan sreče. Torej danes prebirajmo poezijo, včeraj bi morali biti srečni. Kot smo denimo bili na gregorjevo neugodne volje, saj so izračuni planetarnih gurujev pokazali, da naj bi šlo za najtežji dan v letošnjem letu.

A vrnimo se k sreči. Je opoteča, je na vrvici ali pevcu vedno laže? Po raziskavi statističnega urada so eden od najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na splošno zadovoljstvo z življenjem, medosebni odnosi. »Prebivalci Slovenije se med članicami Evropske unije po zadovoljstvu z odnosi, ki jih imajo s sorodniki, prijatelji, sosedi in sodelavci, uvrščajo v sam vrh,« kaže raziskava. Sliši se spodbudno, kajne? Radi gremo na obisk k sorodnikom, veselimo se druženja s prijatelji, s sosedi vsak dan popijemo kavo ter komaj čakamo, da gremo vsako jutro v službo ali šolo. Temna plat »sreče« je tudi ta, da pri vsem naštetem prevečkrat ni tako. Da precejkrat laže, pa ne samo pevcem, poetom, ampak tudi slehernikom.

Tako kot sreče ni moč kupiti pri kolporterju, ta, kot je spretno znal ubesediti Ježek, tudi ni artikel za supermarket, da bi jo le vzel, plačal in šel. Pa vendar je velikokrat povezana z materialno varnostjo, saj zagotovo ne moreš razmišljati o sreči, če nimaš niti za kruh. Na materialno ali nematerialno pomoč, če bi jo potrebovali, je po zadnjih podatkih Sursa lahko računalo več kot devetdeset odstotkov prebivalcev Slovenije, starih 16 let ali več. Med temi so se lahko v večji meri nanjo zanesli tisti, ki so se počutili srečne ves čas ali večino časa. Najmanj pa so na tovrstno pomoč računali tisti, ki so imeli osnovnošolsko izobrazbo ali manj ter so se srečne počutili redkokdaj oziroma nikoli.

Statistika torej niza eno, realnost piše drugo. Tudi če bi obstajal samo en odstotek nesrečnega prebivalstva (pa se vsi zavedamo, da ga je mnogo več), je to veliko preveč. Želim si, da bi se čim manjkrat zgodilo, da bi kdorkoli obupal nad »iskanjem sreče« in skušal končati življenje, kot so to v zadnjem času skušala narediti tri mlada dekleta na Gorenjskem.

»Na vratih je listek: Ni me doma …« je zadnji verz Ježkove Sreča stanuje v sedmem nadstropju. Naj bo sreča, ko se končno – četudi včasih mukoma – povzpnemo do sedmega nadstropja, kljub zapisanemu verzu čim večkrat doma.