Jutro je lepše s skodelico dišeče kave kot s kaznijo

Hlad reke v vročih poletnih dneh. Sprehod po makadamski poti v senčnem zavetju dreves, tudi med nekaj pločevine rdeče, modre, bele barve. Pred nekaj vozili tujih registrskih tablic, predelanimi večinoma v mini kamperje, kakšen stol ali miza. Turistov ni videti. Morda so na brežini reke, morda na izletu kje v bližini. Ali pa samo počivajo v vozilu. Parkirni prostor med drevesi seveda ni označen, ker ga uradno ni. Kot zraven zato tudi ni košev za odpadke in še česa človeško nujnega, da narava ostane čista. Mimo sem šla in se čudila. So na lokaciji preživeli tudi noč? Ne vem. Morda samo uro, dve.

Kampiranje je eden izmed najbolj priljubljenih načinov počitnikovanja. Čeprav je ponudbe verjetno dovolj, se nekateri dopustniki poskušajo izogniti stroškom ali pa želijo biti v samoti in kampirajo in prenočijo na divje, kar je v Sloveniji na splošno prepovedano. Razen če to izven gostinske dejavnosti dovoli lastnik in če to ni v nasprotju z občinskimi predpisi. Še posebno občine s turističnimi območji imajo specifične predpise na tem področju (gorska območja, Triglavski narodni park, obala). A prizor ni bil iz Triglavskega narodnega parka, je iz okolice Kranja. Spreletelo pa me je, kako še posebno tuji turisti vedo, kje se (še) sme parkirati in nočiti v naravi pri nas (če sploh), oziroma kako vedo, da je to prepovedano. Ali so ta pravila dovolj jasna, komunicirana? Vodja Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica Gregor Jarkovič pravi, da so pravila zelo jasna. Kot doda: »Izvirajo iz spoštovanja naravnega okolja in spoštovanja tako zasebne kot javne lastnine. Seveda ne ena in ne druga nista na razpolago vsakemu obiskovalcu, da jo uporabi in zasede po lastni volji v nasprotju z izraženimi pravili.« Izgovorov pa da redarji slišijo nič koliko.

Občasno preberem komentarje na forumih na temo divjega kampiranja. Nismo si enotni, zasledim primerjave z nekaterimi drugimi državami. Denimo eno izmed mnenj, naj se prilagodi zakonodaja, ki bo slovenskim državljanom omogočala enodnevno kampiranje zunaj organiziranih kampov, s čimer bi spodbudili bolj zdravo življenje po zgledu dobrih praks iz nordijskih držav. Nasprotno berem mnenje, da bi ob kakršnem koli popuščanju ohlapnost pravil veliko »divjih« kampistov to možnost zlorabljalo.

Narava je ena sama, vredna spoštljivega odnosa. V vsakem primeru pa je bolje, da se zjutraj zbudimo ob kavi dobre volje kot s priokusom kazni za nedovoljeno prenočevanje.