Knjiga spominov Primoža Lužnika

Mohorjeva založba iz Celovca je v okviru evropskega čezmejnega projekta Lingua, ki ga poleg nje uresničujeta še Gorenjski glas iz Kranja in Ljudska univerza Škofja Loka, konec februarja v gostišču Benetek v Zagorjah/Sagerberg v Podjuni predstavila dvojezično knjigo Primoža Lužnika Moj domači kraj: kako je bilo včasih v Št. Lipšu. V nabito polni gostinski sobi edinega gostišča v tem delu Podjune so bili predstavljeni spomini preprostega kmeta, tkalca in mežnarja Primoža Lužnika (1879–1967), po domače Smolnikovega očeta iz Šentlipša, ki jih je začel pisati leta 1956. Leta 1958 jih je izročil tedanjemu šentlipškemu in kasneje šmihelskemu župniku Kristu Sriencu s prošnjo za objavo v časopisu Kronika. »Če pa ne, pa bi jih vsaj pretipkali v urejeni obliki in jih shranili v župnišču v arhivu. Morebiti pa pride kdaj kdo, ki se bo zanimal za staro zgodovino Šentlipša,« je zapisal Primož Lužnik.

Primoževo upanje se je uresničilo. Ko je Kati Marketz, pokojna mama sedanjega celovško-krškega škofa Jožeta Marketza, za pisanje svoje knjige Moj domači kraj brskala po župnijskem arhivu, je našla tudi Lužnikove spomine. Objavila jih je skupaj s svojimi spomini.

Knjiga Kati Marketz z Lužnikovi spomini je že davno pošla. Med ljudi pa jih je v samostojni knjigi vrnila Mohorjeva. Na njeni predstavitvi v Zagorjah je direktor založbe Karl Hren dejal, da nas »Lužnik popelje v čas gradov in graščin, globoke vere domačinov in preprostega življenja v kmečkem svetu. Njegovi spomini so posebni, ker ne pripovedujejo o življenju vladarjev, ampak iz sveta preprostega domačega prebivalstva. Kratka in jedrnata poglavja približajo bralstvu vsakdanje življenjske razmere in posebnosti pokrajine.«

V uvodu v knjigo je tudi globoka in žal resnična misel Primoža Lužnika. »Škoda je, da se vse to, kako je bilo včasih, čisto pozablja. Saj ni nobenega starca več, ki bi pomnil čez 100 let nazaj, kar je slišal od starih ljudi. Pa ravno iz pripovedovanja starih ljudi si je mogoče ustvariti jasno sliko o preteklosti. Saj imamo toliko jasnih dokazov, samo oči je treba odpreti.«

Večer je minil ob prebiranju Lužnikovih zgodb, za kar sta poskrbeli Sanja Boto in Marianne Gruber, na harmonike pa so igrali Lužnikova vnuka Gottfried in Anton ter Emil Karicel. Karl Hren je podaril izvod knjige tudi županu Žitare vasi Gerhardu Kollerju.