Leglo zla

»In že čez slabo leto sem spet poročala o smrti serijskega morilca. Bil je april 2007. Silvo Plut je v priporu na ljubljanski Povšetovi čakal na pravnomočnost sodbe zaradi umora na Jančah. Dva dni pred tem so ga v Srbiji v odsotnosti obsodili na štirideset let zaporne kazni zaradi krvoločnega umora Jasmine Djošić in nekaterih drugih kaznivih dejanj. Rdečelasa prijateljica, ki ga je zvesto obiskovala v zaporu in na začetku menda snovala resno razmerje, naj bi se ohladila, njegov odvetnik pa je bil zaradi dopusta več dni nedostopen. Plut je tako ostal sam, zavedajoč se, da ga čakajo najmanj tri desetletja za zapahi. Na prostost bi prišel pri oseminšestdesetih, če bi jih dočakal. In s tem se je zanj krog sklenil. Spoznanje, kaj prinaša prihodnost, je bilo za človeka, ki je brutalno trpinčil in moril ženske, prehudo. Osemindvajsetega aprila je naredil samomor: zaužil je tablete, pomirjevala in uspavala, ter mirno in brez bolečin, povsem drugače kot njegove žrtve, za vedno zaspal. Protokol je bil enak kot pri samomoru Metoda Trobca in zapor, zdaj ljubljanski, je spet odprl vrata medijem ter javnosti pokazal celico, v kateri si je morilec vzel življenje. Tokrat njegovih predmetov niso odstranili. Modri mercedes z ljubljanskih Žal je odpeljal truplo, novinarji pa so nestrpno čakali na vstop. Mene ni bilo med njimi, ker nisem več delala za dnevnoinformativno oddajo, sem si pa zelo natančno ogledala vsak kader posnetka Plutove samske sobe in bilo je, kot bi bila tudi sama v njej.« (str. 145)

Leta 2022 smo si lahko na TV Slovenija ogledali igrano dokumentarno serijo Inhumanum – Umori na Slovenskem. Zdaj pa smo dobili še knjižni in drugačen avtorski pogled na podobno temo. Avtorica knjige je novinarka Sara Volčič (1970), ki že več desetletij spremlja slovensko črno kroniko, z mnogimi od njenih akterjev pa se je med obiski v zaporu tudi osebno soočila. Zato je podnaslov knjige upravičen: Iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem. Zloglasni Silvo Plut, na katerega se nanaša gornji odlomek, je bil samo eden od njenih trofejnih primerov. Metod Trobec ji je ušel na oni svet, še preden bi ga lahko ujela. A je obiskala hišo, v kateri je bil njegov umoritveni laboratorij. Obiskala je tudi hišo v Tekačevem, v kateri se je 4. marca 1997 zgodil še vedno nepojasnjeni četverni umor. Sicer pa jo zanima predvsem človeško, psihološko, socialno in še drugo ozadje teh najhujših kaznivih dejanj … Knjiga o najhujših kriminalcih, ki se bere kot kriminalka.