Manj slabe možnosti

Izbira bo nujna

Eno od boljših in najnovejših analiz našega položaja v svetu je podal dr. Božo Cerar, upokojeni slovenski diplomat velikega ugleda. »Po posredovanju Združenih držav Amerike v Venezueli je še manj dvomov, da se liberalni mednarodni red, kot smo ga poznali zadnjih osem desetletij, poslavlja. Enostranske poteze, selektivno spoštovanje mednarodnega prava in vse izrazitejše uveljavljanje interesnih sfer kažejo, da vstopamo v negotov, vse bolj večpolaren svet, v katerem pravila izgubljajo veljavo, moč pa ponovno pridobiva primat. To odpira temeljno vprašanje za majhne evropske države, kot je Slovenija, za katere ta red ni bil ideološka izbira, temveč je bil optimalen okvir za nastanek, razvoj in obstanek. Če so veliki akterji v obdobjih razpada pravil bolj prilagodljivi, so za majhne države takšni časi praviloma asimetrično nevarnejši. Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev in omejenimi viri je geografsko na pomembnem stiku treh varnostnih prostorov – srednjeevropskega, balkanskega in severnojadranskega. Nima strateške globine, je energetsko in logistično tranzitna, ekonomsko skoraj ekskluzivno vezana na Evropsko unijo ter vojaško povsem odvisna od zavezništev. Njena odprtost, ki je bila v stabilnem mednarodnem okolju prednost, je v razmerah fragmentacije in rivalstva vse bolj tudi ranljivost. Iz tega sledi, da si ne more privoščiti razkošja strateških eksperimentov. Prisiljena bo izbirati med slabimi in manj slabimi rešitvami.«

Izberimo proevropsko

V nadaljevanju svojega članka dr. Božo Cerar analizira pet možnosti. Prva: Vse staviti na aktualno ameriško administracijo. Druga: Slovenija kot most oziroma strategija balansiranja. Tretja: Čvrsta zavezanost EU in njeni strateški avtonomiji. Četrta: Proruska usmerjenost. Peta: Nevtralnost. Po komentarju vsake od teh možnosti Cerar izbere proevropsko. »Pri sprejemanju politične odločitve, kako naprej, je treba nujno upoštevati tudi odnose s sosednjimi državami. Globalna zavezništva so po definiciji pogojna, sosedje pa stalni. Regionalna varnost predstavlja prvo obrambno črto. Brez stabilnih odnosov s sosedi, regionalnega zaupanja in funkcionalnega sodelovanja je država strukturno ranljiva, tudi če je formalno članica EU in Nata. Pretirana vezanost na ZDA ali politika ekvidistance do različnih globalnih akterjev bi pri sosedih lahko povzročila sumničavost, previdnost in distanco. Takšne poteze bi lahko razumeli kot izraz oportunizma ali nepredvidljivosti. Regionalno zaupanje lahko hitro erodira. V primeru proruske drže ali razglasitve nevtralnosti bi Slovenijo lahko obravnavali kot varnostno neznanko, prilagajali lastne obrambne načrte in jo obšli v ključnih infrastrukturnih, energetskih in logističnih projektih. Paradoksalno bi nevtralnost lahko povečala izolacijo, ne pa zmanjšala. / Najboljša oziroma najmanj slaba možnost se zato zdi tretja opcija – jasna osredotočenost na EU. Vse slovenske sosede so njene članice, kar zmanjšuje strah pred nepričakovanimi ali unilateralnimi potezami. Povečujejo se možnosti za mini koalicije s sosednjimi in podobno mislečimi državami EU, zmanjšuje se odvisnost od ZDA, krepijo se čezmejno zaupanje, sodelovanje in odpornost. Sosedje v tem primeru postanejo multiplikator moči, ne tveganje. Razpad liberalnega mednarodnega reda za Slovenijo ne pomeni le zunanjepolitičnega izziva, temveč je tudi preizkus strateške zrelosti. Iluzij o nevtralnosti, nadomestitvi Evropske unije z dvostranskimi zavezništvi ali o varnosti, ki bi jo lahko zagotavljale revizionistične sile, si ne more privoščiti. Njena realna strateška globina ostaja omejena na Evropo, na delujoče odnose s sosedi in na sistem pravil, četudi oslabljen. Najmanj slaba in najbolj konsistentna pot zato vodi v jedro Evropske unije, v podporo njeni strateški avtonomiji, v ohranjanje čezatlantskih vezi brez slepe lojalnosti ter v jasno zavezanost mednarodnemu pravu in nedvoumno distanco do ruskega revizionizma. V svetu, v katerem pravila slabijo, majhne države ne preživijo tako, da jih prve opustijo, temveč tako, da jih branijo skupaj z drugimi – in hkrati dovolj realistično prilagodijo svoje ravnanje novim razmeram.« (Vir: Božo Cerar, Kam naj se usmeri Slovenija? K ZDA, Rusiji ali Kitajski? Ali k EU?, Sobotna Priloga Dela, 17. 1. 2026)

Bratstvo in enotnost EU

Prejšnji teden smo videli, kako je predsednik Trump v Davosu v svoji protievropski retoriki in grožnjah z okupacijo Grenlandije stopil korak nazaj. Voditelji držav EU pa so naslednjega dne v Bruslju potrdili svojo zavezanost enotnosti v EU. Upajmo, da ti koraki niso le začasni. EU mora stremeti k enotnosti in hkrati okrepiti svojo lastno obrambno sposobnost.