Med Japonsko in Evropo

Odprtost Amerike in Evrope

Ta pisateljica je Yoko Tawada, ki že skoraj štirideset let živi in ustvarja v Nemčiji. Bila je ena osrednjih gostij letošnje izdaje festivala Fabula, ob izidu slovenskega prevoda njenega romana Razkropljeni po zemlji. Ena od najbolj očitnih razlik med Evropo in ZDA (pred Trumpom) je v njenih očeh ta, da sta (bili) obe veliko bolj odprti do migrantov. »V primerjavi z Japonsko, na primer, je v Nemčiji ogromno beguncev. Na Japonskem jih je par sto, Nemčija pa jih je sprejela milijone! Ideja, ponuditi dom ljudem, ki so ga izgubili, je izjemno močna. Politika je danes kompleksna, ker so mnogi ljudje sprejeli predsodek, da so begunci vir vseh njihovih težav. Kljub temu pa se ideja Evrope in ideja Združenih držav Amerike (s tem seveda ne mislim ZDA pod Donaldom Trumpom) dviga nad vse to. Gre za koncept, da sta to tvorbi, ki sprejemata ljudi od zunaj in kjer lahko sobivajo ljudje različnih kultur in jezikov. Kaj pa je Evropska unija drugega? Težko je in morda trenutno ne funkcionira ravno popolno, ampak ljudje si to želijo. Mislim, da večina Evropejcev dejansko verjame v Evropo, in to se mi zdi najpomembnejše.« In kakšna je v njenih očeh in v primerjavi z Evropo Japonska? »Ko sem bila mlada, so bili zame izjemno pomembni tuji jeziki in tuje književnosti: na Japonskem živijo večinoma samo Japonci, pa tudi jezikovnega stika s tujci je zelo malo. O kaki tuji kulturi se lahko česa naučiš samo iz knjig. Sama si takrat nisem predstavljala, da bom kar koli od tega videla iz prve roke, ker tudi potovanj nisem pretirano marala – moj svet je bila knjižnica in tam sem se učila o svetu. Prvič, da sem šla na pot, je bilo to potovanje s transsibirsko železnico po Sovjetski zvezi, pa še po Poljski in Nemčiji, ko sem še študirala. Ugotovila sem, kako fascinanten je govorni stik z ljudmi: obožujem književnost, ampak govoriti z živimi ljudmi je neprimerljivo bolj vznemirljivo! Zato sem sklenila priti v Nemčijo. Niti povedati vam ne morem, koliko kulturnih razlik sem opazila na tistem prvem potovanju. Jasno, da je bil cel sistem drugačen, Sovjetska zveza je imela socialistično ureditev. Če si hotel takrat na Japonskem kupiti npr. milo, si moral izbirati med množico sličic in pakiranj; milo samo sploh ni več pomembno, gre za razkošje kapitalistične izbire. V Rusiji pa si v trgovini prosil za milo in dobil točno določeno, vedno enako stvar. Milo je samo milo, kako čudovito! (Smeh.)«

Japonska po Fukušimi

Po jedrski tragediji v jedrski centrali Fukušima leta 2011 je pisateljica večkrat obiskala ta kraj in se pogovarjala z ljudmi, ki so izgubili svoj način življenja. Nato si je v romanu The Emissary zamislila svet po veliki nesreči, v kateri je Japonska odrezana od sveta. Ta predstava o pretrgani povezavi med Japonsko in preostankom sveta jo vedno znova pritegne. »Po tragediji v Fukušimi ljudje niso hoteli potovati na sever, območje je bilo resnično izolirano, čeprav ni bilo prave potrebe za to; bali so se, da so odrezani od sveta. Seveda iz zgodovine vemo, da je bila Japonska v obdobju Edo (med 1603 in 1868, op. a.) dvesto let dejansko odrezana od sveta. Po Fukušimi so ljudje zdrsnili spet v razpoloženje obdobja Edo. To je bil eden od razlogov, da sem napisala roman The Emissary. Drugi je bil, da so na Japonskem v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja izdelovali številne industrijske izdelke – vse stvari, ki jih zdaj izdelujejo Kitajci. Kakšna je torej lahko prihodnost Japonske, če ta prihodnost ni v industriji, v strojih? Tega se ne sprašujem samo jaz, ampak številni Japonci. V svetu imajo še vedno veliko veljavo japonski noži, keramika, papir in drugi ročni izdelki – ozreti se moramo torej nazaj, v 17. stoletje, ko so se ljudje leta in leta urili v izdelovanju točno določenega izdelka, dokler niso postali mojstri. Naša prihodnost je v manufakturi.« (Vir: intervju Ane Jurc z Yoko Tawada na MMC RTV SLO)

Kam plove japonska barka

Položaj Japonske v svetu je danes res zelo drugačen. Po porazu v drugi svetovni vojni je izgubila položaj vojaške velesile in nato postala industrijska velesila. Zdaj jo je v tej vlogi prehitela Kitajska. Pred 90 leti je Japonska obvladovala cel Daljni vzhod, zdaj je vojaško sama ogrožena od Kitajske, Rusije in celo od Severne Koreje. Zdaj mora najti novo nišo v svetu, ki zagotovo ni samo v manufakturi. Japonska je velikanska ladja na robu Tihega oceana …