Mešetarjenje z Ukrajino

Igra velikih

To, kar se nam v zvezi z Ukrajino zadnje tedne prikazuje v medijih, so predvsem zunanji pogledi na to zadevo. Kako pa vse to doživljajo Ukrajinci kot »insajderji«? Eden od njihovih bolj prepoznavnih obrazov in glasov je filozofinja in kulturna analitičarka Olga Muha. Doma je iz Lvova, od 2017 živi v Združenem kraljestvu in se pogosto vrača v domovino. Kako vidi njen položaj po vehementnem nastopu novega ameriškega predsednika? »Sprva smo bili zadržani glede korakov, ki bi jih lahko storil Trump, in imeli še vedno nekaj upanja, da ne bo odigral vloge tako imenovanega 'grdega račka', vendar se to očitno ni zgodilo. In izkazalo se je, da je veliko slabše, kot bi lahko kdor koli pričakoval. Po drugi strani pa smo Ukrajinci – to se bo slišalo nenavadno – duševno v nekoliko ugodnejšem položaju, saj smo bili na to nekako pripravljeni. Živimo v stanju, kjer nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo. Naše obzorje načrtovanja, kot je dejal prijatelj in veliki ukrajinski pisatelj Oleksandr Mihed, znaša 15 sekund. Zakaj? Ker je to čas, ki mine, ko se posodobi zemljevid na aplikaciji, ki opozarja pred zračnimi napadi. Zato je razočaranje veliko, hkrati pa se poskušamo spoprijeti z novo realnostjo. Pred kratkim je Trump objavil, da je Zelenski prespal sestanek z ameriškim finančnim ministrom. To je smešno – v resnici je dobil uro časa, da podpiše zelo nepošteno pogodbo. Gre za zelo vsiljiv in agresiven poslovni pristop, ki nima nobene zveze z vodenjem. Gre le za zelo brezsramen posel, izkoriščanje nekoga, ki je v ranljivem položaju. To je nova resničnost, zato si ne delamo nobenih iluzij o tem, kako je Amerika dober igralec, ki podpira svetovni red. Bidnova administracija je vzdrževala utvaro, da je drugačna, vendar je to zdaj zelo, zelo jasno. Strašljivo je, ko t. i. 'veliki igralci' razpravljajo o naši usodi. In to pomeni, da naše avtonomije ne spoštujejo niti toliko, da bi nas vključili v pogajanja. Smo le ozemlje, ki si ga bodo razdelili. Strašljivo je tudi zato, ker se zgodba ponavlja, saj se je prav to na samem začetku druge svetovne vojne dogajalo na Češkoslovaškem, kjer je prav tako nekdo brez dovoljenja delil tuje ozemlje. Toda glavno spoznanje iz tistih časov bi moralo biti, da se ustrahovanje nikoli ne konča. Zahod Ukrajine ni nikoli videl kot neodvisne države.« Tako je že nekdanji predsednik George Bush starejši leta 1991 nagovoril vrhovno rado in Ukrajince želel prepričati, naj ne krenejo na pot samostojnosti. »V tem znamenitem govoru je Bush svaril pred 'samomorilskim nacionalizmom' – tako imenujejo našo željo po lastnem odločanju, naš klic k temu, da želimo obstajati kot narod. Mislim, da je bila po drugi svetovni vojni glavna strategija mednarodnih organizacij, da so vojne lokalizirali in jih s tem izolirali od preostalega sveta. In to je bil glavni mehanizem za obvladovanje vseh teh tako imenovanih konfliktov. Prepričana sem, da bi se, če bi bili gospodarski vložki drugačni, v Ukrajini zgodilo enako kot v Mjanmaru, Afganistanu, Siriji, za katere se nihče ne zmeni. Toda z Ukrajino je drugače, saj smo preveč pomemben del svetovne dobavne verige. Šele po invaziji je svet spoznal, da hranimo tretjino afriških držav, da je vsaka druga steklenica olja ali medu iz Ukrajine. Da ne omenjam še redkih rudnin, zaradi česar nas zdaj silijo k podpisu nepoštenih sporazumov.«

Kaj pa Evropa

Predsednik Trump je napovedal obnovitev in okrepitev odnosov ZDA z Rusijo. Tako tudi podpredsednik J. D. Vance na nedavni varnostni konferenci v Münchnu. Pri tem sta oba ignorirala vlogo EU ali pa slednji celo grozila. Kako to ameriško držo do EU vidijo v Ukrajini? »Konferenco v Münchnu smo Ukrajinci spremljali popolnoma drugače kot drugi Evropejci. Pri svojih evropskih prijateljih sem zaznala strah, občutek, s katerim smo v Ukrajini že sprijaznjeni. Vemo, da moramo iskati zaveznike in sklepati partnerstva. To je klic za naš obstoj, pri katerem vztrajamo že 11 let, Evropejci pa so še vedno v iluziji, da živijo v varnem, poštenem in zavarovanem svetu. Ta ne obstaja več. Francija je pred kratkim sklicala sestanek z evropskimi državami, vendar so tudi oni še precej izgubljeni, a se zavedajo, da morajo vzeti odločanje v svoje roke. Varnostna zagotovila Evrope bodo tako v prihodnjih mesecih poglavitno vprašanje.« (Vir: intervju Žarka Nanjara z Olgo Muha na MMC RTV SLO)

Mir ali vsaj premirje

Bomo torej kmalu dočakali trajni mir ali vsaj premirje v Ukrajini? Nič še ni gotovo in mogoče je še vse. Vseeno upamo, da bo odločitev sprejeta že kmalu.