Mladi župnik odhaja v Argentino

Breznica – V nedeljo se bodo na Breznici poslovili od priljubljenega mladega župnika Gašperja Mauka, ki odhaja v Argentino. V brezniško župnijo je prišel pred tremi leti, kot so povedali farani, pa je v tem času pustil velik pečat v življenju župnije in občine. Zahvalili se mu bodo v nedeljo pri sveti maši, nabirka bo namenjena njegovemu delovanju v Argentini, maši pa bosta sledila piknik in druženje pred pastoralnim domom.

Na drug konec sveta

»Ko me je moj nadrejeni pri Slovenski škofovski konferenci v nekem trenutku vprašal, ali bi prevzel dušnopastirsko službo med Slovenci v Argentini, sem si vseeno vzel nekaj časa, da sem premislil. Vendarle je to velik korak, velika sprememba v življenju, da se preseliš na drug konec sveta. A če se odločiš za duhovništvo, za to, da boš na razpolago ljudem in Cerkvi, greš tja, kamor te vodi Bog. Zato sem to sprejel kot življenjski izziv, ki mi bo dal ogromno življenjskih izkušenj, obenem pa bom koristen ljudem,«« je povedal Gašper Mauko, ki smo ga obiskali v ponedeljek, ko je že počasi pakiral in se pripravljal na selitev iz župnišča na Breznici. Nekaj večjih osebnih predmetov je že na ladji, v zabojniku, nekaj osebne prtljage bo vzel s seboj na letalo. Zadnje dni na Breznici ima sicer zapolnjene z različnimi opravki, v ponedeljek zjutraj je bil tako s skavti in jim je, kot je povedal, za zajtrk pekel palačinke (gospodinje namreč po lastni odločitvi nima), potem je moral na obisk k družini, kjer je podelil bolniško maziljenje ... Do prvega avgusta mora izprazniti prostore župnišča, kajti prihaja novi župnik, sam pa bo do odhoda v Argentino, predvidoma konec septembra, bival v radovljiškem župnišču in pomagal, kjer ga bodo potrebovali.

Zdravo jedro župnije

Z Breznice odhaja, je povedal, z lepimi občutki. »Kot duhovnik se moraš zavedati, da ti prihajaš v župnijo, in ne župnija k tebi. Moraš si vzeti čas in spoznati ljudi, potem pa skušaš narediti čim več dobrega. Kot župnik izpolnjuješ svoje poslanstvo in uresničuješ svojo vizijo.« Kot je poudaril, je žirovniško okolje zelo kulturno in duhovno bogato, od tod izvirajo zelo pomembne osebnosti za slovensko kulturo in identiteto, ne nazadnje sta bila v Vrbi rojena tudi dva ljubljanska škofa, Anton Vovk in Janez Zlatoust Pogačar. »Zelo pridni in delovni ljudje živijo tu, ki tvorijo zdravo jedro župnije. Pripravljeni so marsikaj narediti, da župnija živi, zgledno je bilo sodelovanje z društvi in občino, za kar sem zelo hvaležen. Zdi se mi, da sem v samo treh letih prejel ogromno izkušenj za življenje in delo z ljudmi,« je povedal sogovornik, ki je duhovnik postal pred desetimi leti, novo mašo je obhajal leta 2015. Posebej je srečen, da je lahko nekaj let spet živel pod Karavankami, od koder izhaja, doma je namreč v Vrbnjah pri Radovljici, iz okna stanovanja pa je imel ves čas odprt pogled proti Triglavu in ostalim Julijcem.

To bo v Argentini zagotovo pogrešal, a se izziva veseli. Morda mu je lažje tudi zato, ker je še mlad in bi rad videl še nekaj sveta. Kot je povedal, v tem vidi tudi prednost celibata: domovino bi bilo bistveno težje zapustiti, če bi imel ženo in nekaj otrok. V Argentini ta čas delujejo trije slovenski duhovniki, sam bo skrbel za duhovno oskrbo v Buenos Airesu. Slovenska izseljenska skupnost šteje nekaj tisoč članov, ki ohranjajo narodno zavest, povezuje pa jih tudi vera. »Pravzaprav je čudež, da po več kot osemdesetih letih ohranjajo slovenski jezik in slovensko kulturo. Mnogi so bili po vojni prisiljeni zapustiti domovino, to so bili verni ljudje, in katoliški duhovniki so imeli zelo pomembno vlogo pri ohranjanju te skupnosti povezane.« Argentinski Slovenci so po njegovih besedah izjemno pridni in cenjeni, zasedajo pomembna mesta v gospodarstvu, politiki. »Vera in narodna zavest gresta z roko v roki. Če hočemo ostati Slovenci, bomo morali ostati kristjani,« je prepričan.

Sorodniki v Argentini

Argentino sicer pozna, tam ima sorodnike, tako je bil leta 2016 z družino v Mendozi, kjer je imel ponovitev nove maše. Po vojni se je namreč v Argentino preselila prateta Tončka, sestra njegovega starega očeta, ki je imela šest otrok. Do danes se je družinsko drevo že tako razraslo, da šteje že več kot sto članov; sam je tudi krstil dva pravnuka pratete Tončke. »Tisto je bil moj prvi obisk Argentine, lani pa sem bil tam drugič, na turneji z duhovniškim oktetom Oremos smo obiskali Buenos Aires, Mendozo, Bariloche.« Kot pravi, ga je navdušilo, kako se pri argentinskih Slovencih ljubezen do Argentine, ki jih je sprejela, prepleta z ljubeznijo do slovenskih korenin. »Ljubezen do domovine se tam bolj občuti in takega vzdušja ob praznovanju slovenske skupnosti pri nas ne doživiš. Moja želja je, da jim bom v pomoč pri ohranjanju slovenske narodne zavesti, jezika in kulture. Všeč mi je tudi, da niso obremenjeni s preteklostjo, v srcu ne nosijo zamer. Poosebili so južnoameriški karakter, v sebi imajo več svobode, preprostosti, veselja, optimizma, odprtosti, posebnega žara, hkrati pa je v njih slovenska duša, ki je pridna, verna, urejena, poštena ...«

V Argentini naj bi ostal pet let, domov pa naj bi na dopust prišel vsaj enkrat letno.