Mrtve stvari Florjana Lipuša

»Zadnja leta ob izidu vsake knjige reče, da je to njegova zadnja, pa vselej napiše še eno,« je sredi novembra na večeru, posvečenem Florjanu Lipušu, za koroškega slovenskega pisatelja in koroškega Slovenca, ki je doslej edini prejel Prešernovo nagrado, povedal predsednik Slovenskega kulturnega društva Zarja v Železni Kapli Willi Ošina. Florjan Lipuš je namreč v Hiši kulture v Železni Kapli predstavil svojo najnovejšo knjigo Mrtve stvari. Tudi zanjo je 88-letni avtor z izostrenim in kritičnim pogledom na svet in vrhunsko besedo dejal, da je zadnja, vendar je občinstvo v dvorani upalo, da to ne bo res.

Knjiga Mrtve stvari je zgodba o pisateljevem otroštvu in mladosti, ki sta bili zanj vse prej kot prijazni. Oče je bil vpoklican v nemško vojsko, mater so Nemci med peko kruha odvlekli v koncentracijsko taborišče, iz katerega se ni vrnila. Florjan in brat sta sama skrbela za staro mamo, po njeni smrti pa sta se v dolini Lepene, kjer je bil kasneje Florjan tudi učitelj v ljudski šoli, z v drugo poročenim očetom prebijala skozi življenje. Do Slovencev prijazni kapelski župnik mu je omogočil šolanje na škofijski gimnaziji na Plešivcu nad Gospo Sveto, kjer so bili do slovenskih dijakov in slovenščine vse prej kot prijazni. Slovenski dijaki so se tudi na skrivaj dobivali in govorili po domače, začeli pa so izdajati tudi kasneje prepovedano literarno glasilo Kres ter tako ohranjali svoj jezik in kulturo. Zgodba se končuje s presunljivo osebno pripovedjo, kako je zaman iskal resnico o smrti svoje mame, ki naj bi, tako so uradno zapisali v taborišču, umrla v plinski celici, in mislimi o usodi jezika naroda, ki mu pripada.

»Slovenski jezik je odpravljen in iz veljave. Ni izdihnil, ni ga čisto konec, niso ga iztrebili do korenin, ne da se kar izruvati, ne da se upihniti, kakor upihnemo svečo. Potegnil se je sam vase, zbran je v jedrih, shranjen v jedrovini, tam počiva od izmučenosti in se oddihuje v jedrni posteljici. Je duh in sluh po njem. Trd kruh so mu rezali, mi sami smo ravnali z njim nizko in mačehovsko,« je zapisal. Vse v duhu njegovega pred leti povedanega, da narod z jezikom obstane ali pade …

Aljaž Krivec in Orlando Uršič z mariborske založbe Litera, ki je izdala večino Lipuševih del, sta povedala, da je zanje značilno izjemno bogato besedilo, ki je pogosto bolj pomembno od zgodbe same.

Za kulturni okvir dogodka sta poskrbela kitarist Janez Gregorič in avtorjev sin baritonist Gabrijel Lipuš.