Najprej V jedru, nato odpotujemo v prostor

Kamnik – V Galeriji Pogled si ogledujemo štiri prostorske in stensko postavitev, objekte iz polstene volne, ki naše misli povežejo z nečim pradavnim, nečim, kar ni iz tega časa niti tega prostora. Avtorica razstavljenih del Saba Skaberne je na Akademiji za likovno umetnost diplomirala iz kiparstva in vseskozi deluje kot svobodna umetnica. Nekaj časa je preživela v Afriki, kasneje v Avstraliji, kjer se je tudi konkretneje začela ukvarjati s polstenjem, zdaj pa živi in ustvarja v Ljubljani.

Sicer se v svojem ustvarjalnem opusu ukvarja z malo plastiko, portretom, ambientalnimi ter lokacijsko specifičnimi (site-specific) postavitvami in animacijo. Zadnjih 15 let se, kot rečeno, intenzivno posveča oblikovanju iz polsti. Na vprašanje, kaj kiparko zapelje iz klasičnih kiparskih materialov, kot so kamen, les, v njenem primeru še posebej kovine, k oblikovanju iz polsti, tako imenovanemu mehkemu kiparstvu (soft sculpture), umetnica odgovarja: »Usmeritev v tako imenovano filcanje je pri meni prišla razmeroma pozno, a ta ni prišla namensko. Verjetno se je to zgodilo spontano ob gledanju, razmišljanju, vseh življenjskih situacijah, v katerih sem se pred leti znašla. Je pa to nedvomno popoln odmik od moje prejšnje umetniške prakse. Morda je šlo celo za neke vrste terapevtski moment.«

Med staroselskim in sodobnim

»Na svoji poti je kiparka že s samim izborom materiala prestavila ta časni prostor v oddaljene prostore bivanja. In tega ne naredi le z materialom, ampak tudi z oblikami, ki se nas dotaknejo, čeprav hkrati ne vemo, kam, v katero civilizacijsko okno bi jih lahko postavili. Objekti aludirajo na staroselske kulture, in mar ni prav od tam, s 'konca sveta', kjer je umetnica preživela in ustvarjala več let, po vrnitvi domov za njo in z njo prišla tudi senca in svetloba, simboli in jezik, ki ga pozna tista oddaljena dežela?« zapiše kuratorka razstave, umetnostna zgodovinarka Saša Bučan.

Umetnica oblike, ki nastajajo, gradi postopoma, največkrat brez trdno določenega načrta. »Dela nastajajo po tri, štiri mesece, nalagam plast za plastjo – za milimeter plasti porabim približno tri ure – in jih potem zbijam skupaj. Uporabljam kombinacijo mokrega in suhega polstenja, ki je na neki način podobna kiparskemu modeliranju,« pove Saba Skaberne in doda, da je pri barvah šla v skrajnost in uporabila komplementarne barve, rdečo, zeleno in črno. »Če jih daš skupaj, začnejo vibrirati in lahko ustvariš neke vrste optično prevaro,« pove umetnica. In res, nadenemo si 3D očala in skulptura se začne širiti v prostor.